Intervju: polkovnik Boštjan Močnik, odlikovan z Natovo medaljo za zasluge

DELALI SMO V POGOJIH FINANČNE PODHRANJENOSTO, NA IZSTROŠENIH SREDSTVIH, S PREMALO LJUDMI

Ali poznate pripadnika(-co) Slovenske vojske, ki bi bil odlikovan z najvišjim odlikovanjem zavezništva, Natovo medaljo za zasluge? V letu 2015 je ta čast doletela kar dva častnika Slovenske vojske – tedaj podpolkovnika Boštjana Močnika in podpolkovnika Antona Klopčiča. 

S polkovnikom Močnikom smo se pogovorili o odlikovanju, Kosovu, migrantski krizi, pripravljenosti in stanju Slovenske vojske. Objavljamo intervju, ki je bil objavljen v Reviji Obramba, april 2016.

Od leta 2013 vas poznamo kot poveljnika 20. PEHP (pehotnega polka), skupaj z enoto ste nato prevzeli osrednjo vlogo v motorizirani bataljonski bojni skupini in 31. slovenskem kontingentu v silah KFOR (april–oktober 2015). Ste še vedno na čelu “vitezov”?

Da. Zaključujem obdobje treh let poveljevanja celjskemu 20. pehotnemu polku. Ena od vmesnih, a hkrati bistvena naloga pa je bila izgradnja motorizirane bataljonske bojne skupine in posledično opravljanje nalog v silah KFOR in UNIFIL.

Prejeli ste Natovo medaljo za zasluge kot poveljnik slovenskega kontingenta na Kosovu. Vas je odlikovanje zelo presenetilo in kaj vam pomeni?

Prejetje najvišjega Natovega odlikovanja pač nedvomno potrjuje kakovost opravljenega dela po eni strani in hkrati zavedanje, da tudi pripadniki SV zmoremo, znamo in želimo. Seveda pa je to zame predvsem obveza za prihodnost, ki bo temeljila na trdem delu in podrejanju ciljem in vrednotam SV kot instituciji. Moja zadnja dolžnost na misiji ni bila prva, bila je četrta. V preteklosti sem poveljeval izvidniški četi v silah EUFOR v BiH ter bil dvakrat napoten v Afganistan kot operativni častnik in višji svetovalec za usposabljanje afganistanskih vojaških enot. Hkrati sem bil v obeh primerih v vlogi poveljnika in namestnika kontingenta. Vse to so izkušnje, ki dajo širino in te hkrati izbrusijo, utrdijo. Vodenje in poveljevanje na misijah je maturitetni izpit za častnika, ko pa zraven vodiš in poveljuješ celotnemu kontingentu, pa si želiš, da diplomiraš. Torej sam sem diplomiral že dvakrat, v Afganistanu in sedaj na Kosovu.

Nam lahko pojasnite, kakšen postopek poteka v ozadju tega odlikovanja? Morebiti veste, kdo vse je bil vpleten v vašem primeru?

Gre za selekcijski in nadvse »trd« izločitveni postopek kandidatov za prejetje tega odlikovanja, ki v osnovi temelji na štirih kategorijah: poseben pogum pri izvajanju nalog v težkih ali nevarnih razmerah, izkazano izjemno voditeljstvo ali osebni zgled, izjemni osebni prispevek v dejavnostih Nata ter odrekanje in požrtvovalnost pri izvajanju nalog. Prvi postopek se je izvajal v silah KFOR, sledil je postopek v JFC-ju (Joint Force Command – Združeno poveljstvo sil) v Neaplju in nato na tretji ravni v okviru NATO IMS (International Military Staff).

Na koncu seznam prejemnikov podpiše za vsakega pripadnika posebej generalni sekretar zveze Nato. Na izvedbeni ravni pa se selekcijski postopek izvaja v skladu s pravilnikom podeljevanja medalj zveze Nato. V mojem primeru sta bila primarna predlagatelja poveljnik KFOR in moj neposredno nadrejeni poveljnik bojne skupine Zahod v silah KFOR (COM MNBGW KFOR). Treba je pa pojasniti, da je opravljanje nalog poveljnika slovenskega kontingenta nacionalna dolžnost. Poleg te nacionalne dolžnosti sem bil v silah KFOR namestnik bojne skupine Zahod (DCOM MNBGW KFOR). Obe dolžnosti se neposredno ne prekrivata, res pa je, da se močno dopolnjujeta.

Če ne bi na spletni strani Revije Obramba objavili, da sta za leto 2015 kar dva slovenska častnika prejela to visoko Natovo odlikovanje, slovenska javnost tega niti ne bi vedela. Pričakovali bi, da bo SV primerno obelodanila takšno priznanje, vendar molk o tem veliko pove. Kaj menite o tem?

Visoko priznanje, ki sem ga prejel, mi še ni bilo vročeno. To še sledi. Vem in verjamem, da bo to storjeno na primeren način, vredno najvišjemu Natovemu odlikovanju.

Zlato pravilo poveljnika je “vodi z zgledom”. V Natu so to prepoznali in vas nagradili. So odličen zgled posnemali tudi drugi v kontingentu, da so naloge opravili še z večjo zavzetostjo in profesionalnostjo?

Glavnina pripadnikov v naši rotaciji so bili »moji« celjski vitezi. Dve, po moji oceni, do sedaj najbolje usposobljeni četi SV od profesionalizacije naprej. Do konca so prišli res najboljši, vztrajni in nepopustljivi vojaki. Izjemno ponosen sem nanje. Pred odhodom smo opravili 18 mesecev trdega, realističnega usposabljanja. Vse to smo kronali v bojni skupini s pozitivno oceno po metodologiji bojnega preverjanja CREVAL (Combat Readiness Evaluation – ocena bojne pripravljenosti) in pridobili kot prva enota SV Natov status »Combat Ready Unit«.

V kontingentu na Kosovu so bili pripadniki iz kar 14 različnih enot SV. Razumevanje slednjega zahteva specifičen pristop pri delu z ljudmi. Z mojo namero so bili seznanjeni vsi pred odhodom: »Na nalogo se odpravimo tiho, delo opravimo profesionalno in se še tiše vsi vrnimo domov.« Vmes je hitro preteklo sedem mesecev delovanja. Kot kontingent smo z odliko opravili vse naloge, bili večkrat pohvaljeni za delo v skupinah za povezavo (LMT – Liaison Monitoring Team), izvajanje podpore HELI, izvajanje nalog obeh čet in opravljanje individualnih dolžnosti v poveljstvih. Seveda je vse to vzorno podpiral naš nacionalni podporni element in Združeni operativni center SV v domovini.

Natova medalja za zasluge (Nato Meritorious Service Medal)

Uvedena je bila leta 2003, na leto pa se jih podeli manj kot 50. Natova medalja za zasluge je najvišje odlikovanje zavezništva, ki ga generalni sekretar Nata osebno podeljuje vojaškim in civilnim osebam za poseben pogum pri izvajanju nalog v težkih ali nevarnih razmerah, izkazano izjemno voditeljstvo ali osebni zgled, izjemni osebni prispevek v dejavnostih Nata ter odrekanje in požrtvovalnost pri izvajanju nalog.

Vodenje z vzgledom v vseh vojskah obstaja kot imperativ vzgoje in delovanja častnikov in podčastnikov, kot tudi vojakov, ki so v vlogah voditelja. Vojska, ki ima odlične voditelje, je zmagovita. Preverjeno in preverljivo skozi zgodovino. Dober poveljnik ni nujno tudi dober vodja. Je pa dober voditelj gotovo dober poveljnik. Ja, in seveda v vprašanju zastavljena dogma »vodi s primerom« skriva med drugim v svojem bistvu več sporočil. Eno od pomembnejših je, da je palica dolga 1 meter, dolga je za vse enako, brez izjem.

Ste na Kosovu bili že pred tem? Kaj se je v tem času tam spremenilo?

Sam sem preživel 16 mesecev v Afganistanu v dveh napotitvah v letih 2009 in 2012. Tako da sem bil sedaj prvič na poten na Kosovo. Ja, povsem drugačno okolje, naloge in vsakdanjik. Primerjave za nazaj težko orišem. Nimam teh osebnih izkušenj.

Zelo dobro poznate stanje na Kosovu. Kako bi ocenili nadaljnji razvoj Kosova in kako bo temu sledil KFOR?

Veliko sem se pogovarjal z ljudmi, tudi predstavniki lokalnih oblasti. Včasih sem dobil občutek, da si želijo vse takoj. Oblikovanje države in vseh njenih podsistemov, da delujejo na temelju zdravih načel, pa seveda potrebuje čas. Kosovo počasi, a vztrajno izgrajuje državo v najširšem pomenu besede. Ne gre samo za dejanje na deklarativni ravni, temveč skozi leta tudi za proces. KFOR temu vzporedno sledi skozi spremljanje, podporo in prilagajanje svojih sil. Le-te se skozi leta kvantitativno zmanjšujejo in kvalitativno usmerjajo. Trenutno je KFOR v fazi poudarjanja izvajanja podpore nekinetičnega delovanja, kar sledi vzporedno procesu razvoja države in njenih institucij.

Slovenija, zahodni Balkan in Evropa se soočajo z begunsko-migrantsko krizo, razmere so se v zadnjem času na balkanski poti umirile. Tudi veliko ljudi s Kosova se je pridružilo množici na poti proti severu. Kako ste migracije zaznali na terenu na Kosovu?

V času našega delovanja od aprila do novembra 2015 je migrantski val obšel Kosovo. Seveda pa so po tej tematiki kljub temu sledili ukrepi v silah KFOR. Vojska vedno deluje po načelu »korak prej«. Ocene položaja, ogroženosti in prihodnji dogodki so vodilo predhodnim pripravam. Tako je povsod v vojski. Doma, v drugih državah ali na misiji.

Slovenska vojska je dobila doma dodatne pristojnosti pri varovanju meje, te se nanašajo tudi na sodelovanje pri nadzoru množic. SV se na temo nadzora množic in nemirov usposablja za misije na Kosovu. Kako bi vi ocenili pripravljenost SV za to nalogo? Vam obstoječe metode in sredstva (npr. neubojna sredstva) omogočajo dovolj fleksibilen odgovor na različne odzive množic ali so še možnosti za izboljšave?

Skozi leta namenskih priprav in usposabljanj iz taktičnih postopkov za nadzor množic in nemirov smo pridobili veliko izkušenj. Kakšne in koliko, pa se odgovor skriva v tem, da naši kolegi iz vojaške policije uspešno usposabljajo tudi pripadnike drugih vojska. Te postopke usposabljamo zadnjih 15 let. V primeru svojih priprav za odhod na Kosovo smo imeli največji izziv, ker nismo imeli pogojev vzporednega usposabljanja obeh motoriziranih čet pri usposabljanju nadzora množic in nemirov, saj smo za to imeli premalo opreme. Zato smo usposabljali eno četo za drugo. Če pa se primerjamo na tem področju z drugimi članicami, pa vidimo, da imajo še nekaj, česar mi nismo imeli: negorljivo podobleko ali spodnje perilo in podkapo (dodatna zaščita pred molotovkami), dopolnjenost enote z namensko usposobljeno skupino za odstranjevanje ovir (Freedom Detachment Team), uporabo gumijastih nabojev in vodni top.

20. PEHP je bil z letom 2013 nosilec izgradnje motorizirane bataljonske bojne skupine, ki je potrdila končne operativne zmogljivosti novembra 2014, kar je tudi slovenski prispevek v Nato zmogljivosti. Kako ste bili vi osebno zadovoljni z opravljenim delom? Kako je na proces izgradnje te zmogljivosti vplivalo katastrofalno stanje v SV (kot je nedavno v intervjuju stanje opisal generalmajor Alan Geder, namestnik načelnika GŠSV)?

Jasno je treba povedati. Z doseganjem standarda usposobljenosti in s tem bojne pripravljenosti je motorizirana bataljonska bojna skupina opravila nalogo v celoti. Angažiranje vsakega pripadnika na tej poti pa je bilo nesorazmerno, nadpovprečno in zahtevno. In to nesorazmernost je treba pojasniti. Pehotne čete, na primer, so opravile več kot 120 dni terenskega usposabljanja na vadbiščih in poligonih v Sloveniji in tujini.

Njihova odsotnost z doma, od družin in otrok, je bila izjemna. In to je obremenitev, ne samo fizična, temveč tudi psihična. Nesorazmernost v zgoraj zapisanem pa se izkazuje v finančni nestimulaciji za odlično opravljeno delo. Torej, ogromni odsotnosti in večtedenskim usposabljanjem ni sledil finančni nadomestek. Ali živiš garnizonsko življenje v vojašnicah po 8 ur na dan ali pa si cele tedne stran od družinskega življenja na terenskih usposabljanjih, se v SV pozna samo v naši usposobljenosti, nikakor pa ne v debelini vojakove denarnice. In to je narobe. Vojakova odsotnost od doma se kaže tako v fizični kot psihični utrujenosti, odsotnosti, podvrženosti morebitnim poškodbam in v odmikanju od družinskega okolja. In to je ena od največjih posebnosti vojaškega življenja. Mi nimamo kvantitete bivanja s svojimi družinami. To nam preprečuje opravljanje naše profesije, ko opravljamo naloge doma ali v tujini. Zaslužimo pa si čas, ki nam preostane za življenje z družinami, da ga preživimo kvalitetno. Slednjemu pa nikakor ne sledi plačna politika, ki je milo rečeno zelo slaba.

Še več. Tu trčimo v problem mladih družin, prehitrega zapiranja vrtcev in to, da je tudi širša družina (starši vojakov) še vedno zaposlena. In tako ugotoviš, da tvoja odsotnost vnaša nemir v družino (kdo bo pazil na otroke in kako bom jaz kot pripadnik opravičil svojo odsotnost v očeh družine – skozi večji osebni prihodek zanesljivo ne). Toliko o ključnem kapitalu vsake vojske – pripadnikih. V drugih vojskah to učinkovito na različne načine rešujejo skozi t. i. celostno podporo, ki je nadvse raznolika in olajšuje življenje vojaka na različnih področjih (brezplačni vrtci, šolanje, zdravstvena oskrba za celotno družino, popusti pri nakupih, prioritetna zdravstvena oskrba v primeru poškodbe v uniformi in še in še). In mi od tega nismo imeli nič v preteklosti in nimamo nič danes. In ne vidim nikakršnih premikov na tem področju.

Denarja, kot pravi general Geder, ni niti za strelivo. S tem je povedano vse. Jaz pa lahko samo še dodam, da dihamo na škrge že več let in da so škrge že modre. V letu in pol doseganja izgradnje zmogljivosti se je seveda čutil manko financ, a to se je kazalo na posreden način (izpad vozil zaradi dotrajanosti, oteženo usposabljanje na materialno-tehničnih sredstvih zaradi vse pogostejšega in dlje trajajočega cikla vzdrževanja le-teh, pa vse do omejenega sodelovanja na usposabljanjih v tujini, ki je dražje kot v Sloveniji). Torej, v takšnih pogojih je težko delati. Nekdo bi rekel nemogoče, drugi spet neresno. Zase trdim, da sem obvladoval samo enega od štirih ključnih virov. To je čas. Ostali trije viri pa so na našo taktično raven delegirani in ti trije so bili skromni, še bolje, preskromni: finance, materialno-tehnična sredstva (MTS) in kadri.

Povedano drugače: »Delali smo v pogojih finančne podhranjenosti, na iztrošenih sredstvih, s premalo ljudmi.«

Sliši se trdo. A to je resničnost. Na žalost. In zakaj smo bili vseeno uspešni? Samo zaradi nadpovprečnega »razdajanja« vojakov, podčastnikov in častnikov. Vendar to ni model, ki bi vzdržal. Vzdržljivost pod takšnimi pogoji dela je nemogoča.

Mislim, da je bila v preteklosti glede SV najpogosteje izrečena naslednja besedna zveza: »Imeli bomo majhno, profesionalno, dobro opremljeno in odlično usposobljeno vojsko.« Iz te izjave se je, po mojem prepričanju, do danes uresničila samo beseda majhna, pa še ta se je spremenila v »še manjšo«. Pri ostalih treh (profesija, oprema in odlična usposobljenost) pa gre na žalost samo za neuresničeno željo! Proces profesionalizacije ni zaključen, oprema je iztrošena, odlične usposobljenosti pa se ne da loviti z idejo 8-urnega vojaka (SV je 8-urna vojska,kar je edinstven primer med članicami Nata). Skregano do temeljev z osnovnimi predpostavkami vojske kot ene od temeljnih institucij v vsaki državi.

Združeno bojevanje rodov je temeljna zasnova sodobnega vojskovanja in tudi delovanja bataljonskih bojnih skupin SV, pri tem je SV naredila pomembne korake naprej. Kako ocenjujete stanje SV na tem področju in kaj bo treba še postoriti?

Z začetkom profesionalizacije v letu 2003 se je SV v naslednjem desetletju po mojem razumevanju osredotočila primarno na enorodovno usposabljanje s kombinacijo namenskih usposabljanj za odhod na mednarodne operacije in v misije (npr. UNIFIL, ISAF, KFOR …). Na izvedbeni taktični ravni se je zasnova združenega bojevanja (op. a. Combined Arms) rodov gradila z usposabljanji v bojnih skupinah. To je velik preskok v smislu, delati to, kar je PRAV, in to delati PRAVILNO. In takšen standard usposabljanja je treba negovati že na prvi ravni, torej na vodni ravni usposabljanja. Osnovna zasnova bojnih enot po svetu je »Train as you Fight« (usposabljaj se po načelih bojevanja). Seveda je to možno načrtovati in izvajati še bolje. A za to bo treba dvigniti na višjo raven finance in vojaško opremo, kar na razvojen način vodi v zaključek profesionalizacije. Vse to pa je v neposredni korelaciji s stabilnim in razvojno naravnanim finančnim virom.

Nato je na politično-strateški ravni odvrgel rokavice in ne skopari s kritiko odnosa Slovenije do področja varnosti in obrambe, predvsem kar se tiče finančnih vlaganj. Se to kakor koli odraža tudi na nižjih ravneh, zaznate to pripadniki SV pri delu v tujini?

Da. To se čuti tudi v tujini na misijah.

Nato je obrambne zmogljivosti Slovenije ocenil negativno. Doma se je končno v javnosti in politiki razvila razprava o tej temi. Potrebna bodo večja finančna vlaganja in tudi celostna reforma obrambnega sistema. Pri tem pogrešamo glas s stališči in idejami slovenske vojaške inteligence. Kako bi vi začrtali obseg, strukturo in značaj SV v luči sedanjih in prihodnjih varnostnih groženj in izzivov?

Nato je povedal samo to, da simfoničnega orkestra ne morejo sestavljati slabi glasbeniki, ampak glasbeni virtuozi. Obseg in strukturo SV opredeljuje in predlaga strateška raven SV. Država Slovenija je tista, ki mora povedati, kakšno vojsko želi imeti. In sporočilo referenduma o vstopu v zavezništvo Nato je jasno in daje zavezo. In ne gre samo za vojaško, temveč tudi in predvsem za politično alianso. Vojska je najbolj hierarhično in avtoritarno organizirana institucija v državah. Specifična, branik države in domovine. Od nje pa se ne sme pričakovati, da naj teče hitro in v etapah podira rekorde, če pa nima pogojev za trening. Kot častnik pa si želim vojsko z bojnim značajem (z velikim osredotočenjem na izvajanje primarnih nalog), samo takšna bo sposobna slediti varnostnim izzivom sedanjosti in prihodnosti.

Polkovnik Boštjan Močnik, najlepša hvala za vaš čas ter izčrpne in jasne odgovore. Še enkrat čestitke za odlikovanje z Natovo medaljo za zasluge, želimo vam uspešno delo še naprej.

Pripravil: Jure Mikelj, foto: osebni arhiv, pk. Boštjan Močnik