Slavje ob 260-letnici rojstva barona Jurija Vege

Občina Dol pri Ljubljani, Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije in Slovenska vojska so v soboto 22. marca priredili slavje ob 260-letnici rojstva barona Jurija Vege na Vegovi domačiji v Zagorici.

Zagorica nad Dolskim je prijetna vasica, ki bdi nad »prijazno dolino« kot so nekdaj pravili krajem od sotočja Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice navzdol. V Zagorici in sosednji  Križevski vasi živijo in delajo prijazni ljudje. In prav pred 260 leti je v Zagorici privekal na svet Jurij Veha. Mladi fant je rasel in se učil, postal je po vsem svetu znan matematik, fizik in vojak baron Jurij Vega. … Kljub velikim častem in priznanju pa ni nikoli pozabil svoje vasice, svoje domovine…, so zapisali prireditelji.

V nadaljevanju objavljamo govor Dr. Stanislava Južniča ob Vegovem rojstnem dnevu pred njegovo domačijo v Zagorici:

Ob 200-letnici obnove Družbe Jezusove in ob 260-letnici Vegovega rojstva

Cenjene obiskovalke, dragi gostje, spoštovani krajani,

Jurij Vega je postal slaven mož zato, ker je stal na ramenih velikanov. Vega slovi kot edini Slovenec s kraterjem na Luni in eden redkih z asteroidom zato, ker je imel odlične učitelje. Jurij Vega je postal izjemen topničar in inovator možnarjev zato, ker so ga ljubljanski jezuiti umetelno naučili temeljev vojaških in matematičnih ved. Jezuiti? Pravzaprav bi morali reči nekdanji jezuiti, kajti njihov red so za dobra štiri desetletja prepovedali še preden je Vega pri njih doštudiral v beli Ljubljani. S svojim znanjem in učiteljskimi odlikami so ga tako navdušili, da se jim je vedno znova zahvaljeval že ko je bil slaven učenjak in jih je v marsičem dodobra prekosil. Kdo so bili ti junaki, ki so vzgojili našega znanstvenika Jurija Vego, da je lahko ponesel slavo slovenskega rodu po vsem svetu in celo na Luno ter v vesolje?

Prvi med njimi je bil Gabrijel Gruber, ki je Vego naučil mehanike, astronomije in inženirskih ved. Drugi je bil Gruberjev pomočnik Goričan Jožef Maffei, ki je Vego naučil matematike in delov fizike, ki so tedaj spadali k njej, med njimi optike in statike. Tretji je bil fizik Gregor Schöttl, ki je Vego popeljal v svet gibanja, elektrike, toplote, atomov in sil Ruđerja Boškovića. Zadnji a nikakor ne najmanj pomemben med Vegovimi učitelji je bil njegov šolski spovednik Bernard Ferdinand Erberg z bližnje graščine Dol ob Savi, mož ki je prav v letu Vegovega rojstva postavil na noge prvi ljubljanski znanstveni laboratoriji, šolski kabinet poln matematičnih in fizikalnih naprav. Ob teh napravah, ki so se z leti množile in boljšale, se je uril Vegov duh da je kmalu še sam začel sestavljati boljše in še bolj umetelne pripomočke.

Kako se je tem zaslužnim možem, lahko bi rekli kar velikanom slovenskega učiteljstva, posrečilo vzgojiti genialnega Vego? Predvsem s stoletnimi izobraževalnimi izkušnjami svojega reda, ki so se pilile skozi čeri vsakokratne evropske politike in vendar ostajale v svojem notranjem bistvu vseskozi enake. Jezuitska srednja šola in univerza sta bili predvsem zastonj, kar je bil osnovni predpogoj, da ju je siromašni Jurij Vega sploh lahko obiskoval. Maffei je že zgodaj dobil v precep pridnega večno lačnega najstnika Jurija v strganih hlačah: zelo dobro je vedel, da mu mora postati krušni oče, za kar mu je bil Vega do smrti hvaležen. Gruber je v Juriju urno prepoznal prvovrstnega inženirja; resda ga zavoljo nizkega rodu ni smel takoj postaviti na vodilni položaj, zato pa ga je po diplomi za pet let zaposlil na urejevanju plovbe po reki Muri ob današnji avstrijsko-slovenski meji. Velike načrte in upe je imel Gruber s svojim nadarjenim pomočnikom Vego, žal pa mu je sreča po smrti cesarice Marije Terezije počasi obračala hrbet. Oba z Vego sta bila nenadoma ob službo, saj je nova dunajska oblast nespametno sklenila, da ne bo več vzdrževala plovnosti svojih rek. Dolgoletno Gruberjevo in Vegovo delo je dobesedno padlo v vodo, za kar nam je lahko še danes žal, saj je plovnost reke Save prav pičla v primerjavi z ladjami, ki so tod plule njega dni.

Vegova šolmoštra Erberg in Schöttl sta še pravi čas umrla, Maffei, Vega in Gruber pa so morali vzeti pot pod noge, saj jim je slovenski kruh nenadoma postal gorak. Gruber je odpeketal v daljno Rusijo in po desetletjih mogočnega truda utemeljil obnovo jezuitov, katetre dvestoletnico bomo obhajali čez nekaj tednov. Mafei in Vega sta se drug za drugim podala na Dunaj. Da mu ne bi bilo treba pustiti trebuh zunaj, je Maffei poiskal službo mlademu Juriju in mu priskrbel zlata vredne zveze predvsem v dunajskih prostozidarskih krogih, kjer sta bila oba člana iste lože. Gabrijela Gruberja nista videla nikoli več, zato pa sta toliko pogosteje srečevala njegovega brata-zaupnika Tobijo, ki je postal vodilni praški znanstvenik v času ko je v praškem vzhodnem predmestju Stará Boleslav Maffei napredoval v prošta in prelata. Tobija se je z Vego veliko dopisoval in ga je slavnostno sprejel v Češko znanstveno družbo, prednico današnje akademije. Seveda sta bila Vega in Tobija oba uveljavljena prostozidarja, kaj je še zgladili pot njunemu sodelovanju. Malo za tem je sledila še druga slavnost, v kateri je Tobija ponovno vstopil v jezuitsko družbo, ki jo je medtem obnovil njegov brat Gabrijel. Žal je Vego medtem dohitela neizprosna starka s koso, ki je nato v manj kot petih letih zavdala še vsem trem njegovim dobrotnikom: bratoma Gruberjema in Maffeiju. A bridka poslednja ura je pač del življenja in le malokomu je prizaneseno. Baje, da sploh nikomur. Ni pa vsakemu dana posmrtna slava, ki spremlja Jurija Vego in njegove učitelje že dobri dve stoletji. Bog ve, če ne prav danes ti velikani slovenskega duha opazujejo nas, kako jih slavimo in se hudomušno prizanesljivo smehljajo sodobnemu slovenskemu vsakdanu, češ: »zakaj pa ste nas pregnali z rodne grude; pustili bi nas ustvarjati doma in bi skupaj premikali gore brez udinjanja tujčevi peti!«.

Dr. Stanislav Južnič