Oklepnik XM30 bo imel le dva člana posadke

Ameriška kopenska vojska razvija gosenično pehotno bojno vozilo XM30, ki bo nasledilo M2 Bradley. Med najzahtevnejšimi zahtevami sta dvočlanska posadka in visoka stopnja avtomatizacije, saj bosta morala poveljnik in voznik prevzeti naloge, ki jih danes opravlja tudi namerilec.

V sklepnem delu tekmovanja sodelujeta American Rheinmetall Vehicles in General Dynamics Land Systems. Obe podjetji morata izdelati prototipe za primerjalno preizkušanje, končna zasnova pa še ni izbrana. XM30 naj bi prevažal šest pripadnikov pehote ter deloval skupaj z robotskimi in delno avtonomnimi sistemi.

Osrednjo oborožitev bo predvidoma sestavljal 50-milimetrski avtomatski top v brezposadkovni kupoli, dopolnjen z raketami in daljinsko vodeno orožno postajo. Zahtevani so modularna oklepna zaščita, sistem aktivne zaščite, elektronski in optoelektronski protiukrepi ter odprta elektronska arhitektura, ki bo omogočala poznejše vključevanje novih senzorjev, komunikacijskih naprav in programskih rešitev.

Hibridni električni pogon naj bi poleg premikanja zagotavljal dovolj električne energije za senzorje, zaščitne sisteme in druge velike porabnike. Lahko zmanjša porabo goriva v nekaterih režimih delovanja, omogoči tišje opazovanje z ugasnjenim dizelskim motorjem in olajša prihodnje nadgradnje. Hkrati povečuje zahtevnost pogonskega sklopa, hlajenja in vzdrževanja.

Največji odmik od Bradleya je zmanjšanje posadke s treh na dva člana. Ker brezposadkovna kupola ne potrebuje nakladalca, ostaja ključno vprašanje razdelitev nalog med poveljnika in voznika. Poveljnik bo moral praviloma voditi vozilo, spremljati taktično sliko, komunicirati z drugimi enotami in uporabljati oborožitev, voznik pa bo poleg vožnje sodeloval pri opazovanju ter upravljanju nekaterih sistemov.

Del bremena naj bi prevzel tako imenovani virtualni član posadke. Programska oprema bo združevala podatke termovizijskih in dnevnih kamer, laserskih opozorilnikov, radarjev sistema aktivne zaščite, merilnih naprav, brezpilotnih letalnikov ter taktičnega poveljniškega omrežja. Sistem bo zaznane cilje in nevarnosti razvrščal po pomembnosti, predlagal ukrepe ter pomagal pri izbiri poti. Končne odločitve o uporabi orožja bodo še naprej sprejemali ljudje.

Avtomatizacija lahko skrajša čas od zaznave do delovanja in posadki predstavi preglednejšo taktično sliko. Dvočlanska posadka obenem sprosti prostor za zaščito, opremo ali pehotni oddelek ter zmanjša kadrovske potrebe. Ti prednosti pa veljata le, če elektronski sistemi delujejo zanesljivo tudi ob poškodbah, motenju, kibernetskih napadih in izpadu posameznih senzorjev.

Prav tu je največje tveganje. Brezposadkovna kupola in zaprta razporeditev posadke omejujeta neposredno opazovanje skozi klasične optične naprave. Ob okvari kamer, zaslonov ali podatkovnih vodil se lahko pregled nad okolico močno poslabša. Sistem mora zato imeti podvojene senzorje, odporne komunikacije in varne načine degradiranega delovanja.

Avtomatizacija tudi ne zmanjšuje nujno miselne obremenitve. Če mora človek nenehno preverjati predloge sistema in prevzemati nadzor ob napakah, se lahko utrujenost celo poveča. Posadka mora razločevati med številnimi opozorili, spremljati položaj lastne pehote in sosednjih enot ter preprečevati napačno prepoznavanje ciljev. Težava je še izrazitejša v naseljih in pri boju v bližini civilistov.

Zmanjšanje posadke vpliva tudi na delo zunaj boja. Trije člani pri Bradleyju si delijo opazovanje, vzdrževanje, stražo, polnjenje zalog in odpravljanje manjših okvar. Pri XM30 bo teh nalog manj ljudi, čeprav bo vozilo zaradi hibridnega pogona, številnih senzorjev in aktivne zaščite tehnično zahtevnejše. Del bremena lahko prevzame pehotni oddelek, vendar s tem izgublja čas za počitek in pripravo na izkrcanje.

Ameriška vojska zato s simulacijami in preizkusi preverja različne razdelitve nalog. Rezultat ni vnaprej določen: dvočlanska posadka je programska zahteva, vendar bodo šele prototipi pokazali, ali je mogoče obremenitev ohraniti na sprejemljivi ravni. Pomembni bodo tudi čas usposabljanja, vzdržljivost posadke pri daljših nalogah ter možnost, da član izkrcnega oddelka v določenih okoliščinah pomaga pri upravljanju sistemov.

XM30 zato ni zgolj zamenjava Bradleya z močnejšim topom. Program preverja, ali lahko avtomatizacija spremeni organizacijo posadke pehotnega bojnega vozila, ne da bi zmanjšala njeno bojno učinkovitost in odpornost. Če bo koncept uspešen, bo vplival na prihodnje ameriške oklepne platforme. Če ne bo, bo vojska morala znova pretehtati razmerje med prihrankom prostora in kadrov ter človeško zmogljivostjo v boju.

Pripravil: B. Knific, foto: RTX