Pametna obramba proti brezpilotnim letalnikom

Pametna rešitev ali zapravljanje denarja

Konec pomladi je veliko pozornosti pritegnila namerilna naprava SMASH 2000L oziroma SMASH 3000. Razlog so bile nove pogodbe, predstavitve uporabnikov in posnetki, ki prikazujejo vojaka z orožjem, opremljenim s sistemom SMASH, pri streljanju na majhen brezpilotni letalnik. Vprašanje je, ali gre za res uporabno taktično rešitev ali za predrag odgovor na zelo hitro spreminjajočo se grožnjo.

SMASH 2000L oziroma SMASH 3000 je najnovejša različica družine računalniško podprtih namerilnih naprav izraelskega podjetja Smart Shooter. Razvoj družine SMASH se je začel pred več leti, izhodišče pa je bilo povečati verjetnost zadetka z osebnim orožjem. Sistem združuje elektrooptično namerilno napravo, računalniško obdelavo slike, balistični računalnik, sledenje cilju in nadzor sprožitve.

Osnovno načelo delovanja je podobno poenostavljenemu sistemu za vodenje ognja. Strelec označi cilj, naprava ga spremlja, izračuna rešitev za zadetek in sprostitev strela dovoli šele, ko je orožje pravilno usmerjeno. Pri tem ne gre za samostrelni sistem, temveč za pomoč strelcu. Človek izbere cilj in sproži, elektronika pa zmanjša napako pri merjenju, predvsem pri premikajočih se ciljih.

Različice družine SMASH se razlikujejo po masi, optiki, povezljivosti, nočnih zmogljivostih in možnosti integracije v širše sisteme. Nekatere različice omogočajo snemanje streljanja, samodejno zaznavanje premikajočih se ciljev in uporabo proti majhnim brezpilotnim letalnikom. Protiletalni oziroma proti-UAS način ni bil nujno prvotni namen sistema, vendar je zaradi razmaha malih letalnikov postal ena njegovih najbolj izpostavljenih funkcij.

Prve javno znane preizkuse so ameriške enote izvajale z napravami SMASH na karabinkah M4. Tarče so bile pogosto majhni kvadrokopterji ali tarčne plošče, obešene pod njimi. Takšno okolje je uporabno za osnovno preverjanje sistema, vendar ni enako bojišču, kjer so cilji hitrejši, prikriti, moteni, pogosto pa delujejo v kombinaciji z artilerijo, elektronskim bojevanjem in večjim številom drugih brezpilotnih sistemov.

V času prvih demonstracij majhni kvadrokopterji še niso predstavljali tako neposredne in množične grožnje kot danes. Pogosteje so opravljali izvidniške naloge, lebdeli nad območjem in popravljali ogenj. V vojni v Ukrajini so se razmere spremenile: FPV-letalniki, kvadrokopterji z odmetom streliva, večji večrotorski letalniki in improvizirani napadalni sistemi so postali stalna taktična grožnja. Sistem, zasnovan za natančnejše streljanje na majhen zračni cilj, zato rešuje le del problema.

Proizvajalec navaja, da SMASH omogoča streljanje na majhne brezpilotne letalnike na razdaljah do približno 250 m. Pri tem je treba upoštevati vrsto cilja, hitrost, smer gibanja, ozadje, osvetlitev, vremenske razmere in usposobljenost strelca. Lebdeči kvadrokopter je bistveno lažji cilj kot FPV-letalnik v zaključnem napadu, ki leti nizko, hitro spreminja smer in ga je pogosto mogoče opaziti šele nekaj sekund pred zadetkom.

Izraelske obrambne sile so sistem uporabljale v Gazi in Libanonu, kjer so se srečevale z različnimi oblikami uporabe brezpilotnih letalnikov. Javno objavljeni posnetki potrjujejo, da sistem lahko poveča verjetnost zadetka, ne omogočajo pa zanesljive ocene skupne učinkovitosti. Posamezen uspešen posnetek ni dokaz, da sistem zanesljivo rešuje problem malih brezpilotnih letalnikov v realnih bojnih razmerah.

Novi preizkusi ameriških enot v Evropi kažejo nadaljevanje zanimanja za takšne rešitve, vendar demonstracije na strelišču ostajajo omejene. Tarče na vrvi ali kvadrokopterji v nadzorovanem gibanju ne predstavljajo enakega izziva kot FPV-letalniki v napadu, večrotorski letalniki ponoči ali cilji v urbanem okolju. Zato je treba rezultate takšnih preizkusov brati kot del razvojnega procesa, ne kot dokončen dokaz bojne učinkovitosti.

Zahodne vojske se za SMASH zanimajo predvsem zato, ker nimajo dovolj organskih sredstev za zaščito majhnih enot pred najcenejšimi brezpilotnimi grožnjami. Sistemi zračne obrambe kratkega dosega, radarski senzorji in elektronsko bojevanje so pomembni, vendar jih ni dovolj za vsako patruljo, vozilo ali položaj. Namerilna naprava na osebnem orožju je zato privlačna kot dopolnilna in razmeroma hitro uvedljiva zmogljivost.

Kljub temu SMASH ni čudežna rešitev. Najbolje se znajde pri ciljih, ki jih strelec pravočasno vidi, jih lahko označi in ima dovolj časa za merjenje. Proti FPV-letalnikom v zaključnem naletu je časovna rezerva majhna, kot tudi možnost drugega strela. Pri večjih večrotorskih letalnikih, ki lebdijo ali se počasneje premikajo, je uporabnost sistema bistveno večja. Podobno lahko pomaga pri streljanju na opazovalne kvadrokopterje, ki se zadržujejo nad položajem.

Vprašanje je tudi stroškovno. Ena namerilna naprava SMASH je bistveno dražja od klasične optične namerilne naprave. Če jo enota uporablja le občasno, je razmerje med ceno in učinkom vprašljivo. Če pa se nahaja v okolju z vsakodnevno grožnjo malih brezpilotnih letalnikov in sistem hkrati izboljša natančnost pri zemeljskih ciljih, je utemeljitev lažja.

Prednost sistema je univerzalnost. Strelec ne nosi ločenega orožja za boj proti brezpilotnim letalnikom, temveč uporablja svoje osnovno orožje. Kadar zračnih ciljev ni, lahko sistem služi kot napredna namerilna naprava za zemeljske cilje. To zmanjšuje dodatno maso in poenostavlja uvedbo v enote, vendar ne odpravlja potrebe po usposabljanju, baterijah, vzdrževanju in taktičnih postopkih.

V praksi bo takšna oprema najbolj uporabna kot del večslojne zaščite majhnih enot. Senzorji morajo cilj pravočasno zaznati, poveljnik mora določiti grožnjo, elektronsko bojevanje lahko prekine povezavo, strelska skupina pa predstavlja zadnjo plast obrambe. SMASH lahko poveča učinkovitost te zadnje plasti, ne more pa nadomestiti opozarjanja, motenja, maskiranja in pasivne zaščite.

Serija SMASH se razvija naprej in zanimanje za njo kaže širši trend. Vse več vojsk predvideva, da bo moral tudi posamezni vojak občasno delovati kot del proti-UAS obrambe. To ne pomeni, da bo vsak strelec postal specializirani »lovec na drone«, temveč da bodo osnovne pehotne enote morale imeti vsaj omejeno sposobnost zaznave, označevanja in uničevanja malih brezpilotnih letalnikov.

Najbolj realna ocena je zato zmerna: SMASH je tehnično zanimiva in uporabna namerilna naprava, ki lahko poveča verjetnost zadetka proti majhnim zračnim ciljem v določenih razmerah. Ni pa samostojen odgovor na množično uporabo brezpilotnih letalnikov, zlasti ne na hitro leteče FPV-letalnike v napadu. Njegova vrednost bo odvisna od cene, zanesljivosti, usposobljenosti uporabnikov in vključitve v širši sistem zaščite enot.

Pripravil: B. Knific, foto: Smart Shooter