Nova Jalta«: opozorilo pred dogovarjanjem brez Ukrajine

Predlog morebitnega srečanja voditeljev ZDA, Rusije in Kitajske je znova sprožil primerjave z jaltsko konferenco. Kritiki opozarjajo na nevarnost dogovarjanja velikih sil o varnosti držav, ki pri pogovorih ne bi sodelovale. Toda zamisel o »novi Jalti« je za zdaj politična razlaga mogočega razvoja, ne opis že sklenjenega dogovora.

Zamisel o »novi Jalti« je politična prispodoba, ne uradno poimenovanje potrjenega diplomatskega procesa. Nanaša se na strah, da bi velike sile med seboj določale vplivna območja in pričakovale, da manjše države sprejmejo njihove odločitve. Iz samega predloga srečanja pa ni mogoče sklepati, da je takšen dogovor že sklenjen ali da bodo vse udeleženke sprejele enake cilje.

Kaj je potrjeno in kaj je razlaga

Donald Trump je oktobra izrazil pripravljenost na tristransko srečanje s kitajskim predsednikom Ši Džinpingom in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Med javno navedenimi temami sta bila jedrsko orožje in trgovina. Razprava o morebitnem srečanju ob vrhu APEC na Kitajskem še ne pomeni potrjenega programa pogajanj o Ukrajini ali dogovora o njeni prihodnji ureditvi.

Za Kijev in evropske zaveznice je ključno, da morebitna širša pogajanja ne nadomestijo njunega sodelovanja pri odločitvah o evropski varnosti. ZDA lahko odločajo o lastni pomoči, sankcijah in vojaški drži, ne morejo pa same zagotoviti izvajanja obveznosti drugih držav ali v njihovem imenu veljavno sprejeti vseh predlaganih rešitev. Politični pritisk in pravna oziroma dejanska možnost izvedbe dogovora nista isto.

Zgodovinska primerjava ima meje

Na Jalti so se februarja 1945 sestali Franklin D. Roosevelt, Winston Churchill in Josif Stalin. Razpravljali so o koncu vojne in povojni ureditvi, med drugim o Poljski. Zagotovila o svobodnih volitvah se pozneje niso uresničila skladno z zahodnimi pričakovanji. Baltskih držav pa ni primerno opisovati zgolj kot avtonomnih republik, o katerih naj Roosevelt ne bi dovolj odločno pogajal: šlo je za predvojne neodvisne države, ki jih je Sovjetska zveza leta 1940 zasedla in priključila.

Tudi jedrski položaj je bil drugačen. Ob jaltski konferenci ZDA še niso imele preizkušene atomske bombe; prvi jedrski preizkus je sledil julija 1945. Ameriški jedrski monopol je nastopil pozneje istega leta. Današnja jedrska razmerja med Washingtonom, Moskvo in Pekingom zato zahtevajo samostojno presojo.

Današnjih razmer ni mogoče neposredno preslikati v leto 1945. Evropske države imajo lastne politične in gospodarske vzvode, Ukrajina pa svojo vojsko, institucije in sposobnost zavrnitve predlagane rešitve. Tudi ocene, da je Rusija že strateško poražena ali da je ameriški vpliv v Evropi dokončno izgubljen, so interpretacije, ki zahtevajo argumente. Ne smejo biti zapisane kot nesporna dejstva.

Evropska vloga

Za evropske države je pomembno, koliko obrambnih zmogljivosti lahko zagotovijo same, kako usklajujejo pomoč Ukrajini in kako dolgo lahko ohranjajo skupno politiko. Večji proračuni sami po sebi še niso vojaška zmogljivost: potrebni so naročila, proizvodnja, osebje in čas za uvedbo opreme. Trditev, da je Evropa na poti v samostojno obrambno velesilo, zato ostaja ocena prihodnjega razvoja.

Primerjava z Jalto je uporabna kot opozorilo pred izključevanjem držav iz odločanja o njihovi varnosti. Kot opis že doseženega dogovora pa bi bila preuranjena. O pomenu morebitnega srečanja bo mogoče soditi po udeležbi, potrjenem dnevnem redu in dejanskih odločitvah, predvsem pa po tem, kakšno vlogo bosta pri pogovorih imeli Ukrajina in Evropa.

Pripravil: B. Knific, foto: Wikipedia