MGCS ni pokopan, ni pa več edina pot do evropskega tanka prihodnosti

Francosko-nemški program MGCS – Main Ground Combat System – formalno ostaja živ, vendar vse bolj kaže, da industrija in vojske ne morejo čakati na politično popoln, a časovno vse bolj oddaljen projekt. KNDS-ov CAPINT, prikazan na Eurosatoryju 2026, zato ni dokaz razpada programa, temveč predvsem znamenje iskanja vmesnih rešitev.

V evropski obrambni industriji je znova zaokrožilo vprašanje, ali se Francija umika iz skupnega francosko-nemškega programa glavnega kopenskega bojnega sistema MGCS – Main Ground Combat System. Povod so bile izjave Rheinmetallovega prvega moža Armina Pappergerja, da francoskega izstopa iz programa ni mogoče izključiti. Vendar to še ni uradna francoska odločitev. Bolj natančno je reči, da je program pod vse večjim političnim, časovnim in industrijskim pritiskom.

MGCS je bil zasnovan kot skupni naslednik nemških Leopardov 2 in francoskih Leclercov. V izhodišču ne gre le za nov glavni bojni tank, temveč za širši kopenski bojni sistem sistemov. Ta naj bi združeval osrednjo oklepno platformo, napredne senzorje, digitalno povezljivost, nove učinke, aktivno zaščito in možnost sodelovanja z robotskimi spremljevalnimi vozili. Uradni cilj programa ostaja zamenjava sedanjih tankov okoli leta 2040, vendar je prav časovnica vse večja težava.

Francija ima pri tem konkreten problem. Leclerc se bo proti koncu tridesetih let približal koncu življenjske dobe, MGCS pa po sedanji dinamiki ne bo hitro na voljo. Zato Pariz išče vmesno tankovsko rešitev, ki bi zapolnila vrzel med sedanjim Leclercom in dolgoročno zasnovanim MGCS. V tem okviru je treba razumeti tudi KNDS-ov CAPINT, predstavljen na Eurosatoryju 2026.

CAPINT, okrajšava za capacité intermédiaire, pomeni vmesno zmogljivost. Zasnovan je kot francoski predlog prihodnjega glavnega bojnega tanka, ki združuje okrepljeno podvozje iz družine Leopard 2 A8 in francoski brezposadkovni stolp ASCALON s 120-milimetrskim gladkocevnim topom. Takšna rešitev ni neposredna zamenjava MGCS, temveč most do njega. Lahko pa postane tudi zavarovalna polica, če se skupni program še bolj zamakne.

Zgodba je zato manj dramatična, kot jo prikazujejo nekateri naslovi, a hkrati dovolj resna. MGCS ni mrtev, vendar ni več edina pot do prihodnjega evropskega tanka. Nemčija si ob Leopardu 2, Rheinmetallu in drugih evropskih pobudah pušča več manevrskega prostora, Francija pa zaradi staranja Leclerca potrebuje oprijemljivejšo rešitev v krajšem roku.

Prihodnji evropski tank se lahko tako razvije bodisi kot skupni sistem sistemov v okviru MGCS bodisi kot postopno zbliževanje več nacionalnih in industrijskih rešitev, ki jih bo pozneje mogoče povezati v širšo evropsko arhitekturo. Prav v tem je politična in industrijska teža sedanjega zapleta.

Pripravil: B. Knific, foto: X.com