Vojaki pomagajo pri razvoju nove britanske maskirne sheme

V VELIKI BRITANIJI RAZVIJAJO NOVO KAMUFLAŽO ZA BOJNA OKLEPNA VOZILA

V Veliki Britaniji poteka Projekt večbarvne kamuflažne sheme (MCDCS) v katerem sodelujejo moštvo oklepne enote britanske kopenske vojske za preizkušanje in razvoj ATDU iz Dorseta, Laboratorij za obrambno znanost in tehnologijo in Muzej tankov.

Eden od ključev za uspeh v vojni je učenje iz izkušenj in posledično prilagajanje. Prav to se je zgodilo, ko je enota oklepne enote za preizkušanje in razvoj (Armoured Trials and Development Unit – ATDU) obiskalo britanske tankovske enote v Estoniji.

Projekt večbarvne kamuflažne sheme (MCDCS) so začeli zaradi izkušenj britanskih vojakov v Estoniji, pridobljenih v okviru eksperimenta “Streetfighter” kraljevega tankovskega polka, in že dolgo prepoznane potrebe po skrivanju, zavajanju in preživetju na sodobnem bojišču. Iz operativnih analiz je znano, da so v bojih tanki pogosto uničeni s presenetljivo kratke razdalje in da je ohranjanje bojno sposobnih zmogljivosti ključnega pomena za uspeh.

Britanski projekt večbarvne maskirne sheme – MCDCS – izhaja iz  skupnega projekta, v katerem sodelujejo moštvo oklepne enote britanske kopenske vojske za preizkušanje in razvoj ATDU iz Dorseta, Laboratorij za obrambno znanost in tehnologijo (Defence Science and Technology Laboratory  – DSTL) in Muzej tankov.

Projekt je bil zasnovan tako, da so ustvarili maskirno shemo, ki bi  človeškemu očesu zmanjšala zaznavanje, in orodja za namerjanje z umetno inteligenco, s ciljem pretentati sovražnika in ustvariti prednost za maskirno vozilo. Z uporabo arhivskih informacij iz Muzeja tankov, vključno z maskirnimi shemami “bleščečih” ladij prve svetovne vojne, projekti barvanja in zavajanja, ki so se izvajali v zahodni puščavi v drugi svetovni vojni, in novejšimi poskusi barvanja v šestdesetih in sedemdesetih letih,  so bili vzpostavljeni glavni elementi. Laboratorij za obrambno znanost in tehnologijo (DSTL) je nato lahko zagotovil najsodobnejše barvne materiale, ki omogočajo nizko raven zaznavanja radarja in visoko odvajanje toplote, da bi zagotovili učinkovito večbarvno – torej očem in opazovalnim napravam čim manj zaznavno – maskirno shemo.

Končno so eksperiment praktično preizkusili vojaki s sedežem v armadnem oklepnem centru, opremljenem z različnimi vrstami opreme za zaznavanje, pa tudi s prostim očesom in daljnogledi. Na testih jim je uspelo s pomočjo projekta MCDCS v veliki meri zmanjšati zaznavanje in prepoznavanje v kritičnem kratkem dosegu (400 do 1500 m). Primer vojske torej, ki posluša svoje vojake, sodeluje z industrijo in akademskim svetom ter ustvarja rešitve, ki so lahko zmagovalne v boju.

Pripravil: B. Knific, foto: Military Forum