Nastaja bližnjevzhodni Nato?

Savdska Arabija, Turčija in Pakistan so 7. avgusta 2026 v Meki podpisali sporazum o skupni obrambi, ki bi lahko postal eden pomembnejših novih varnostnih dogovorov v muslimanskem svetu. Ključna določba sporazuma pravi, da bodo oboroženi napad na eno podpisnico obravnavali kot napad na vse tri.

Sporazum so na skupnem vrhu podpisali savdski prestolonaslednik Mohamed bin Salman, turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan in pakistanski premier Šehbaz Šarif. V skupni izjavi so poudarili krepitev kolektivnega odvračanja, poglobitev vojaškega sodelovanja in razvoj obrambnih zmogljivosti.

Določba o skupnem odzivu spominja na peti člen Severnoatlantske pogodbe, vendar sporazum še ni primerljiv z Natom, ki ima razvito poveljniško strukturo, skupne načrte in desetletja operativnega povezovanja. Turški zunanji minister Hakan Fidan je napovedal ustanovitev ministrskega odbora in generalnega sekretariata s sedežem v Savdski Arabiji. Način in obseg morebitne pomoči ob napadu bodo podpisnice določile s posvetovanji.

Tri države povezujejo dopolnjujoče se zmogljivosti. Turčija ima drugo največjo vojsko v Natu in hitro rastočo obrambno industrijo, zlasti na področju brezpilotnih letalnikov, raketnih sistemov, oklepnih vozil in vojaških ladij. Pakistan prispeva veliko vojsko, jedrsko odvračanje ter izkušnje iz protiterorističnih in zahtevnih kopenskih operacij. Savdska Arabija zagotavlja finančno moč in enega največjih obrambnih trgov, hkrati pa želi v okviru programa Vizija 2030 povečati domačo proizvodnjo orožja.

Sodelovanje naj bi obsegalo izmenjavo obveščevalnih podatkov, skupne vaje, obrambnoindustrijske projekte in usklajevanje varnostne politike. Fidan je poudaril, da dogovor ni usmerjen proti Iranu ali kateri koli drugi državi in da ne nadomešča obstoječih zavezništev. Pobuda naj bi ostala odprta za nove članice, med možnimi kandidatkami pa se omenja Egipt.

Sporazum odraža prizadevanje regionalnih držav za večjo strateško samostojnost v času negotovosti glede ameriških varnostnih jamstev in zaostrenih razmer na Bližnjem vzhodu. Njegov dejanski pomen bo odvisen od tega, ali bodo podpisnice politično zavezo spremenile v skupno načrtovanje, redne vaje, interoperabilne zmogljivosti in zanesljive postopke pomoči. Različni interesi Ankare, Rijada in Islamabada lahko povezanost omejijo, uspešna izvedba pa bi lahko ustvarila jedro novega regionalnega varnostnega bloka.

Pripravil: B. Knific, foto: Al Arabia