Kitajska med najmanj prizadetimi v azijski energetski krizi po zaprtju Hormuške ožine

Po oceni svetovalnega podjetja Asia Group je Kitajska krizo v Hormuški ožini prestala bolje kot večina drugih azijskih gospodarstev, predvsem zaradi večjih energetskih rezerv, hitre gradnje obnovljivih virov in močnega položaja v dobavnih verigah čiste tehnologije.

Poročilo Asia Group, ki ga povzema Guardian, ugotavlja, da so bile azijske države zaradi zaprtja oziroma močno omejene plovbe skozi Hormuško ožino izpostavljene predvsem energetskemu in logističnemu šoku. Pred krizo je bilo po tej plovni poti proti azijskim trgom namenjenih približno 80 odstotkov nafte in skoraj 90 odstotkov utekočinjenega zemeljskega plina, ki sta prečkala ožino. Posledice so zato najbolj občutila uvozno odvisna gospodarstva, zlasti tista z manjšimi zalogami in omejenim fiskalnim prostorom.

Kitajska je bila po navedbah poročila relativno bolje pripravljena. V preteklem letu je povečala uvoz surove nafte, velik del dodatnih količin pa naj bi usmerila v strateške zaloge. Po oceni, ki jo navaja poročilo, so kitajske zaloge v začetku leta zadostovale za približno 90 do 110 dni uvoza. Takšna rezerva ne odpravlja odvisnosti od uvoza energentov, vendar blaži kratkoročne cenovne in dobavne šoke.

Drugi razlog je pospešena širitev obnovljivih virov. Kitajska je v zadnjih letih močno povečala zmogljivosti sončnih in vetrnih elektrarn, pri čemer njen energetski sistem še vedno v veliki meri temelji na premogu. Tudi zato je smiselno govoriti o zmanjšani izpostavljenosti, ne pa o energetski neodvisnosti. Prednost Pekinga je predvsem v tem, da lahko del zunanjega šoka ublaži s kombinacijo zalog, domačih proizvodnih zmogljivosti in državnega usmerjanja investicij.

Kriza je hkrati okrepila povpraševanje po sončni opremi, električnih vozilih in drugih tehnologijah, v katerih ima Kitajska pomemben položaj v svetovni proizvodnji. To Pekingu daje gospodarsko prednost, obenem pa povečuje politično občutljivost za države, ki želijo zmanjšati odvisnost od kitajskih dobavnih verig.

V geopolitičnem smislu poročilo opozarja, da lahko Peking krizo uporabi za poudarjanje ameriške odgovornosti za nestabilnost na Bližnjem vzhodu. Takšna ocena je politično uporabna, vendar ni brez omejitev. Kitajska nima enakega interesa prevzeti varnostne vloge Združenih držav v regiji, hkrati pa je tudi sama odvisna od varnih pomorskih poti in stabilnih energetskih tokov.

Sklep poročila je zato najbolje razumeti kot relativno oceno. Kitajska v tej krizi ni brez tveganj, vendar je v primerjavi z večino azijskih držav vstopila vanjo z večjimi zalogami, močnejšo industrijsko osnovo in boljšimi vzvodi za prilagajanje.

Pripravil: B. Knific