Sodobne vojaške puške , P.I. november 2015

3 UVODNIK
4 ZGODOVINA – RAZVOJ – DANAŠNJA UPORABA
7 PRVA SVETOVNA VOJNA
9 RAZVOJ PO PRVI SVETOVNI VOJNI
11 DRUGA SVETOVNA VOJNA
15 RAZVOJ PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
22 PRODOR MAJHNIH KALIBROV
33 PRIHODNJI RAZVOJ
36 SODOBNE AVTOMATSKE – »JURIŠNE« – PUŠKE, PREGLED PO DRŽAVAH
76 PUŠKE V UPORABI V NACIONALNIH ARMADAH

[row] [col width=”six”]

AVTOMATSKA, JURIŠNA ALI CELO BOJNA PUŠKA?

Glede vprašanja, kdaj so se pojavile vojaške avtomatske puške – nekateri jih imenujejo tudi jurišne/napadalne in tudi o tej dilemi govorimo v tej publikaciji – je več razlag in mnenj, sami pa smo privrženi opredelitvi, da sega nastanek v začetek prejšnjega stoletja, ko se je pojavil princip delovanja avtomatskih strelnih orožij. V ZDA sta se takrat pojavila konstruktorja in tekmeca obenem, John Browning z že legendarno puško BAR M1918 (danes jo uvrščajo tudi v kategorijo lahkih puškomitraljezov), ob njem pa še konstruktor Isaac Lewis s serijo eksperimentalnih konstrukcij z nazivom »jurišne fazne puške«, na osnovi katerih je potem nastala 0,30 M1906 (7,62×63 mm).

ZGODOVINA – RAZVOJ – DANAŠNJA UPORABA

Čeprav je izraz „jurišna puška“ (Sturmgewehr, Assault rifle) v desetletjih po drugi svetovni vojni pogosto v rabi kot oznaka za osnovno (pol)avtomatsko pehotno puško, pa ta uporaba še zdaleč ni natančno definirana. Sam izraz navaja, da se puške s to oznako uporablja v prvi vrsti za napadalne akcije – juriše. Toda puška je po svoji definiciji osnovno orožje vojaka in njemu mora v enaki meri služiti tako za napad kot za obrambo. O vsem tem bomo podrobneje spregovorili še ob koncu tega besedila, da pa bi prišli do tega, se moramo najprej na kratko ozreti po najpogosteje uporabljenih mehanizmih v avtomatskih puškah, zatem pa tudi na njihovo zgodovino, s posebnim poudarkom na puškah, ki so predstavljale nekakšne razvojne mejnike na tej poti.

PRVA SVETOVNA VOJNA

Vojaški strategi pa so imeli vendarle drugačno vizijo vojskovanja. Namreč, kot stoletje pred tem se je na začetku 1. svetovne vojne strategija vseh spopadajočih armad opirala na množične juriše pehote in hitre vdore konjenice. V takšnih pogojih je kazalo, da so takrat prevladujoče dolge puške repetirke z močnim strelivom in velikim dosegom (več kot 2000 m) najustreznejša pehotna orožja. Vendar pa je množična uporaba mitraljezov kaj hitro prisilila nasprotujoči si strani, da se že po nekaj mesecih vkopljeta na celotni frontni liniji od švicarske meje pa do Atlantika, vojna pa se je spremenila v mučne boje v strelskih jarkih.

RAZVOJ PO 1. SVETOVNI VOJNI
Na osnovi neposrednih bojnih izkušenj so se konstruktorji z obeh strani luže takoj lotili izdelave lahkega prenosnega avtomatskega orožja, ki bi nudilo močno podporo pehoti v napadalnih akcijah. Američani so tako neposredno po koncu vojne uvedli v oborožitev BAR (Browning Automatic Rifle), konstruktor Isaac Lewis pa je kreiral serijo konkurenčnih (eksperimentalnih) avtomatskih pušk z nazivom »Assault Phase Rifle«, kar je hkrati prva pisna omemba termina »jurišna puška«. Obe orožji sta bili razviti okoli uradnega ameriškega puškovnega naboja (.30-06 ali 7,62×63 mm) kot avtomatski orožji, ki ju je mogoče uporabljati med hojo (walking rifle). Težko strelivo je pogojevalo njuno precejšnjo težo (več kot 9 kg) ter tudi precejšen odsun pri rafalnem streljanju, zato (ne glede na njun naziv »avtomatska« oziroma »jurišna puška«) po običajnih standardih ne sodita v kategorijo pušk, še manj pa »jurišnih pušk«. Preprosto: BAR in Lewisove prenosne kreacije, pa tudi številna druga eksperimentalna orožja, so bile samo preproste variante (puško)mitraljezov in niso mogle zamenjati osnovne vojakove puške.

DRUGA SVETOVNA VOJNA

ZDA
Puška M1 garand se je dokazala tako med celotno drugo svetovno vojno kot še nekaj desetletij zatem na vseh vojnih prizoriščih po Evropi in Pacifiku, vključno s korejsko vojno in prvimi leti vietnamske vojne. V obdobju od 1936 do 1957 so izdelali skoraj šest milijonov teh pušk. Vendar je bila za vse vojake, ki jim puška ni pomenila »osnovnega orodja«, težka puška M1 garand neprimerna rešitev.
SOVJETSKA ZVEZA
Osnovna puška ruske vojske na začetku 2. svetovne vojne je bila preizkušena repetirka mossin-nagant v starem, močnem uradnem kalibru 7,62x54R. Čeprav je konstruktor Federov že leta 1916 predstavil prvo rusko puško Federov automat M1916 v lažjem kalibru 6,5 mm arisaka, ki je imela možnost selektivnega (avtomatskega in polavtomatskega) ognja, so Rusi šele leta 1938 v oborožitev uvedli polavtomatsko puško F. V. Tokareva SVT 38 (Samozaradnaja vintovka Tokareva) in obdržali težko strelivo 7,61x54R.

NEMČIJA
Nemški strokovnjaki pa so že v tridesetih letih prejšnjega stoletja pospešeno razvijali puškovni naboj srednje moči. Vse analize so pokazale, da bi morali zaradi boljših tehničnih značilnosti nominalni kaliber omejiti na 7 mm. Vseeno pa je njihov oddelek za oborožitev – Heereswaffenamt – leta 1940 sprejel naboj 7,9×33 (7,92 kurz). Z zadržanjem nominalnega kalibra kot pri službeni repetirki (7,92 mm) so omogočili uporabo obstoječih strojev za izdelavo tulcev in puškinih cevi

[/col] [col width=”six”]

RAZVOJ PO 2. SVETOVNI VOJNI

SOVJETSKA ZVEZA
Rusi so že med uporabo brzostrelk med 2. svetovno vojno spoznali vrednost množičnega avtomatskega ognja, vendar sta jih šele nemški »srednji« naboj in njegova uspešna uporaba v jurišni puški StG 44 dokončno prepričala o potrebi uvedbe »srednjega« puškovnega naboja in ustrezne (pol)avtomatske puške. Rusi so se opredelili za naboj 7,62×39 M43, ki tehta 16,2 g, krogla 7,9 g, smodniško polnjenje pa 1,6 g.
PRODOR MAJHNIH KALIBROV
ZDA
Leta 1954 je ameriška korporacija Fairchild Engine and Airplane Corporation ustanovila posebno podružnico Armalite division za razvoj vojaških orožij prihodnosti, predvsem v smislu uporabe novih plastičnih in nerjavnih materialov. Vodilni konstruktor nove podružnice je postal Eugene Stoner. Leta 1956 je podjetje predstavilo prvi prototip svoje vojaške avtomatske puške z oznako AR 10 v kalibru 7,62×51. Puška je imela poleg ostalega cev iz titana v aluminijastem ohišju.

PRIHODNJI RAZVOJ
Danes, po nekaj desetletjih, večina vojska za svoje standardne puške še vedno uporablja puškovno strelivo tretje generacije (reduciran kaliber, reducirana moč). Dejansko se danes oblikovane puške ne razlikujejo bistveno od tistih iz leta 1964, če izvzamemo uporabo nekaterih sodobnejših materialov in zaključno obdelavo. Tudi omejeni uspeh pušk »bull-pup« konfiguracije kljub futurističnemu videzu ni kaj dosti prispeval k splošnemu bojnemu potencialu običajnega pehotnega vojaka. Med drugim so puške »bull-pup« konfiguracije zasnovali in na veliko preizkušali še v fazi razvoja prve in druge generacije avtomatskih pušk, pa si kljub temu niso izborile kdo ve kako širokega kroga uporabnikov. Poglavitni razlog pa je uporaba enakega streliva.
SOVJETSKA ZVEZA
Rusi so že med uporabo brzostrelk med 2. svetovno vojno spoznali vrednost množičnega avtomatskega ognja, vendar sta jih šele nemški »srednji« naboj in njegova uspešna uporaba v jurišni puški StG 44 dokončno prepričala o potrebi uvedbe »srednjega« puškovnega naboja in ustrezne (pol)avtomatske puške. Rusi so se opredelili za naboj 7,62×39 M43, ki tehta 16,2 g, krogla 7,9 g, smodniško polnjenje pa 1,6 g.
PRODOR MAJHNIH KALIBROV
ZDA
Leta 1954 je ameriška korporacija Fairchild Engine and Airplane Corporation ustanovila posebno podružnico Armalite division za razvoj vojaških orožij prihodnosti, predvsem v smislu uporabe novih plastičnih in nerjavnih materialov. Vodilni konstruktor nove podružnice je postal Eugene Stoner. Leta 1956 je podjetje predstavilo prvi prototip svoje vojaške avtomatske puške z oznako AR 10 v kalibru 7,62×51. Puška je imela poleg ostalega cev iz titana v aluminijastem ohišju.

PRIHODNJI RAZVOJ
Danes, po nekaj desetletjih, večina vojska za svoje standardne puške še vedno uporablja puškovno strelivo tretje generacije (reduciran kaliber, reducirana moč). Dejansko se danes oblikovane puške ne razlikujejo bistveno od tistih iz leta 1964, če izvzamemo uporabo nekaterih sodobnejših materialov in zaključno obdelavo. Tudi omejeni uspeh pušk »bull-pup« konfiguracije kljub futurističnemu videzu ni kaj dosti prispeval k splošnemu bojnemu potencialu običajnega pehotnega vojaka. Med drugim so puške »bull-pup« konfiguracije zasnovali in na veliko preizkušali še v fazi razvoja prve in druge generacije avtomatskih pušk, pa si kljub temu niso izborile kdo ve kako širokega kroga uporabnikov. Poglavitni razlog pa je uporaba enakega streliva.

AVTOMATSKE – »JURIŠNE« – PUŠKE PO DRŽAVAH

AVSTRIJA
STEYR AUG
Firma Steyr-Daimler-Puch je sredi sedemdesetih let v sodelovanju z avstrijsko vojsko razvila nov sistem avtomatskih pušk AUG (Armee Universal Gewehr) »bull-pup« konfiguracije v Natovem kalibru 5,56×45 kot zamenjavo za puško StG 58 kalibra 7,62×51. Proizvodnja je stekla leta 1978 in sledile so prve dobave pušk z uradno oznako StG 77, namenjene avstrijski vojski in policijskim službam. Po letu 1982 so puške dobile komercialno oznako AUG A1. Mehanizem puške deluje po principu odvoda smodniških plinov, ki s kratkim pomikom bata v plinskem valju delujejo na nosilo zaklepa. Regulator plina ima tri položaje: za streljanje v normalnih pogojih, za streljanje v oteženih okoliščinah in za izstreljevanje tromblonskih min.

[/col] [/row]