Vrh Nata v Ankari: več denarja, naročil in evropske odgovornosti

Vrh Nata 7. in 8. julija v Ankari je potrdil zavezanost kolektivni obrambi, nadaljnjo podporo Ukrajini in večjo odgovornost evropskih članic ter Kanade. Turčija je srečanje izkoristila tudi za predstavitev svoje rastoče obrambne industrije in širših regionalnih ambicij.

Ankarska deklaracija je ponovno potrdila 5. člen Severnoatlantske pogodbe in pristop odvračanja ter obrambe v vseh smereh. Rusijo je opredelila kot dolgoročno grožnjo evroatlantski varnosti, terorizem pa kot trajno nevarnost. Evropske članice in Kanada so leta 2025 naložbe v temeljne obrambne potrebe povečale za več kot 139 milijard dolarjev, na industrijskem forumu ob vrhu pa je bilo objavljenih za več kot 50 milijard dolarjev novih naročil in sporazumov.

Osrednje vprašanje ni več le višina obrambnih izdatkov, temveč njihova pretvorba v dejanske zmogljivosti. Zaveznice so poudarile integrirano zračno in raketno obrambo, natančne udare po ciljih v globini, brezposadkovne sisteme, obveščevalne zmogljivosti, kibernetsko in vesoljsko delovanje ter uporabo umetne inteligence. Evropske države prevzemajo večji del konvencionalne obrambe, vendar ostajajo odvisne od ameriških strateških zmogljivosti, poveljevanja, obveščevalnih podatkov in dela ključne oborožitve.

Ukrajina se z vrha ni vrnila praznih rok. Zaveznice so za leto 2026 obljubile 70 milijard evrov vojaške opreme, pomoči in usposabljanja ter izrazile namero, da najmanj enak obseg ohranijo tudi leta 2027. Evropske članice in Kanada že financirajo večino pomoči. Ankara pa ni prinesla novega časovnega načrta za članstvo Ukrajine v Natu, zato ostaja razkorak med dolgoročno politično podporo in vprašanjem končnih varnostnih jamstev.

Turčija je kot gostiteljica izpostavila grožnje na južnem in vzhodnem obrobju zavezništva ter svojo ponudbo brezpilotnih letalnikov, sistemov zračne obrambe, mornariških platform, streliva in elektronskih sistemov. Njena večja industrijska teža krepi Nato, vendar Ankara hkrati pričakuje upoštevanje svojih interesov na Bližnjem vzhodu, Kavkazu, v vzhodnem Sredozemlju ter pri kurdskem in ciprskem vprašanju.

Za Poljsko in druge države vzhodnega boka je bil vrh pomemben predvsem zaradi potrditve dolgoročne podpore Ukrajini, krepitve industrijske proizvodnje in novih naročil. Manj je bilo posebnih odločitev, prilagojenih posameznim državam. Zato ostaja ključno vprašanje, ali bodo politične zaveze dovolj hitro prerasle v dodatne enote, zaloge streliva, zračno obrambo, logistično infrastrukturo in okrepljeno navzočnost zavezniških sil na vzhodnem boku.

Pripravil: B. Knific, foto: NATO