Kupola na kupoli…

… kako samovozne havbice opremljajo za obrambo pred brezpilotnimi letalniki

Ameriška vojska na samovozni havbici M109A7 Paladin preizkuša nizkoprofilno daljinsko upravljano orožno postajo LP-CROWS. Cilj je povečati zaščito posadke pred brezpilotnimi letalniki in drugimi grožnjami iz bližnjega območja, ne da bi moral strelec odpreti loputo.

Preizkus, ki ga je ameriška vojska objavila 24. junija 2026, je več kot le tehnična nadgradnja. Kaže, da mora sodobno topništvo poleg protibaterijskega ognja upoštevati tudi stalno opazovanje iz zraka in neposredne napade poceni brezpilotnih sistemov.

Klasični topniški dvoboj je temeljil na tem, da je protibaterijski radar po izstreljenih granatah določil položaj orožja, nato pa je sledil povratni ogenj. Posadka je imela nekaj časa za izstrelitev več granat in premik. Z neprekinjenim opazovanjem brezpilotnih letalnikov se je ta čas močno skrajšal.

Po ocenah ruskega Centra za analizo strategij in tehnologij CAST, ki temeljijo na izkušnjah iz vojne v Ukrajini, lahko povratni ogenj sledi že v 1,5 do treh minutah. Samovozna havbica mora zato izvesti kratek ognjeni nalog in takoj zapustiti položaj. Pri vlečnih sistemih, kot sta D-30 in Msta-B, je preživetje še bolj odvisno od izurjenosti posadke ter hitrosti priprave za premik.

Daljinsko upravljana orožna postaja CROWS strelcu omogoča uporabo orožja iz zaščitene notranjosti vozila. Žirostabilizirano podnožje, optični senzorji in sistem za vodenje ognja omogočajo natančno streljanje tudi med premikanjem. Prejšnje različice pa niso bile primerne za Paladin.

Težava je bila dvojna. Večja postaja ni ustrezala transportnim omejitvam vozila, njeni sestavni deli pa niso bili dovolj odporni na nadtlak, sunke in vibracije pri streljanju 155-milimetrske havbice. Paladin lahko izstreli do štiri granate na minuto, zato mora biti oprema na kupoli bistveno robustnejša kot na običajnem oklepnem vozilu.

Nizkoprofilna različica LP-CROWS je manjša in dodatno ojačena. Ameriška vojska na poligonu Yuma preverja njeno odpornost, izboljšane kamere ter vpliv polnjenja in streljanja glavnega orožja na delovanje postaje. Razvoj od zasnove do razvojnega prototipa je trajal nekaj več kot leto dni, izvedla pa ga je mreža vojaških razvojnih ustanov brez klasičnega glavnega zunanjega izvajalca.

Uradna objava ne potrjuje vseh zmogljivosti za boj proti brezpilotnim letalnikom, ki jih omenjajo nekateri sekundarni viri. Ti navajajo 12,7-milimetrski mitraljez M2, radar za odkrivanje majhnih ciljev in možnost samodejnega usmerjanja orožja. Doseg učinkovitega ognja proti majhnemu, gibljivemu brezpilotnemu letalniku bo v praksi odvisen od senzorjev, streliva, vremenskih razmer in načina vodenja.

Bistvena sprememba je organizacijska. Posadke se ne morejo več zanašati le na maskiranje, razpršitev in hiter premik. Potrebujejo tudi lastna sredstva za zaznavanje in neposredno obrambo pred majhnimi letalniki. Orožna postaja lahko poveča možnosti za preživetje, vendar ne nadomesti večplastne zaščite, ki vključuje elektronsko bojevanje, opozarjanje, maskiranje in podporo specializiranih protibrezpilotnih enot.

Zgodovina topništva je zgodovina krajšanja časa med odkritjem in napadom. Med prvo svetovno vojno so položaje določali z zvočnim in optičnim izvidovanjem, izračuni pa so trajali več deset minut. Protibaterijski radarji so postopek skrajšali na minute, sateliti in brezpilotni letalniki pa danes omogočajo skoraj neprekinjeno spremljanje položaja.

Spremenila se je tudi ekonomika napada. Za uničenje drage havbice ni več nujno potreben primerljiv topniški sistem ali drag natančno vodeni izstrelek. Majhen izvidniški letalnik lahko usmerja ogenj, FPV-letalnik pa neposredno napade vozilo, posadko ali strelivo. Zato o preživetju ne odločata le oklep in ognjena moč, temveč predvsem hitrost, prikritost, disciplina posadke ter sposobnost obrambe na kratki razdalji.

Pripravil: B. Knific, foto: US Mil