Umrl nečak letalskega konstruktorja Artema Mikojana

OČE IN STRIC ŠE NISTA PÔROKA ZA VELIKO IME, ŠE MANJ PA ZA DOBRO LETALO

V teh dneh se pojavljajo številne vesti, ki v naslovih nekoliko zavajajo z imenom – priimkom Mikojan, o smrti Ivana Mikojana, ki je pred dnevi umrl star 89 let. Ivan je bil bolj kot letalski konstruktor znan po svojem stricu Artemu Mikojanu.

Sam že desetletja poznam predvsem dva Mikojana: Anastasa Mikojana – politika iz železnih časov sovjetskega voditelja Nikite  Hruščova; na drugi strani pa Artema Mikojana, konstruktorja iz legendarnega ruskega letalskega konstruktorskega dvojčka Mikojan- Gurevič. Tvorcev družine lovcev, ki jih poznamo pod akronimom MiG (Mikojan in Gurevič). Vsekakor je ”najimenitnejše” ime te družine MiG-21 – lahko enomotorni lovec  ”raketa” – trup okoli motorja z delta krilom, malo goriva in malo (4) raket. Kljub temu se je ”zahod” tega letala bal kot hudič križa in (predvsem) zaradi tega letala sta Mikojan in Gurevič postala legendi. In MiG-21 fishbed leti še danes in predstavlja ponos marsikaterega letalstva. Tudi sosednjega, hrvaškega na primer!

Mlajši Ivan Mikojan je bil nečak letalskega konstruktorja Artema in sin politika Anastasa Mikojana in je bil tudi člen v konstruktorskem biroju MiG in eden sodelujočih v moštvu konstruktorjev zadnjega (?) od slavnih lovcev te družine – MiG-29 fulcrum. Konec osemdesetih let smo imeli priložnost govoriti s takratnim  konstruktorskim moštvom v tem v biroju, pa tudi s konstruktorji iz biroja Suhoj. Nihče več v času perestrojke (konec osemdesetih let) ni izpostavljal konstruktorskih imen, ki jih je (nekoč) na čelo konstruktorskih moštev in proizvodnih tovarn postavljala sovjetska partija. V ospredje v letalskih konstruktorskih birojih in podjetjih so  začeli prihajati konstruktorji z menedžerskim posluhom, kot na primer Mihail Simonov pri Suhoju, ki je deloval vse do leta 1999 in je tvorec današnjega Suhoja, enega najuspešnejših letalskih podjetij (za vojaške letalske konstrukcije) nasploh.

MiG je devetdesetih letih ostal v senci omenjenega Suhoja, računajoč v prvi vrsti na ”partijsko” državno podporo, ki je v devetdesetih letih zaradi kolapsa ruskega gospodarstva in posledično ruske vojske ni bilo več. Simonov je Suhoja obrnil na tržne tirnice in uspel. Uspel je tudi z bojnim letalom pete generacije T-50, ki so mu ruski vojaški krogi pritrdili šele po ”šlomastiki’ z Migovim demonstratorjem tehnologije lovca pete generacije P-1.44.

MiG-29 je bil – verjetno – labodji spev konstruktorskega biroja Mikojan-Gurjevič, bržkone tudi zaradi in na račun politično-sorodstvenih zvez, kot je bila Mikojanova linija.

Pripravil: B. Knific, foto: Military Photos