V dvajsetem stoletju se je dejansko začela pisati zgodba o robotih, ki bi lahko v nevarnih in težkih nalogah zamenjali človeka. Danes smo priče izrednemu tehnološkemu napredku v razvoju vojaških robotiziranih sistemov oziroma sistemov brez človeške posadke (Unmanned Systems), ki ga spremlja tudi vse bolj razširjena uporaba teh sistemov. Že od nekdaj so si poveljniki prizadevali čim vedeti o nasprotniku in s čim večje možne razdalje, prvi ognjeno delovati po njem (slednje jasno potrjuje razvoj oborožitvenih sistemov). Namreč od samih začetkov vojskovanja je bilo povsem jasno in nič drugače ni niti danes, da so bojne in nebojne operacije oboroženih sil nasploh povezane z bolj ali manj visokim tveganjem-v skrajnem primeru izgubo človeških življenj in veliko gmotno škodo. Razvoj vojaških robotiziranih kopenskih, vodnih (mornariških) in zračnih (letalskih) sistemov že danes omogoča predvsem to, da se ne samo v vojaških bojnih, temveč tudi v nebojnih operacijah ali pa ob različnih nesrečah, za znanstvene raziskave in podobno, v izredno nevarna okolja namesto ljudi napotijo bolj ali manj avtonomni roboti. Glavni namen tega je bil in bo ostal tudi v prihodnje en sam in sicer pred tveganjem čim bolj zavarovati človeška življenja!