Največje bitke 2. svetovne vojne: Pekel Stalingrada

BITKA ZA STALINGRAD

Stalingrajska bitka je bila ena največjih in najpomembnejših bitk v drugi svetovni vojni. Potekala je na ogromnem prostoru, ki je skupaj obsegal kar 100.000 km², trajala pa je od 23. julija 1942 do 3. februarja 1943. V njej je sodelovalo dva milijona vojakov z 22.000 topovi in minometi ter več kot 2000 tanki in približno 2000 letali.

Po neuspehu v moskovski operaciji so Nemci zadržali strateški koncept – težišče vojne naj bi bilo leta 1942 na vzhodu. Načrt poletne ofenzive so Nemci prvič obravnavali 28. marca 1942, že naslednji dan pa je Hitler podpisal ukaz št. 41 – načrt druge bliskovite vojne proti Sovjetski zvezi –, operacijo Blau (Fall Blau), ki je imela vojaški (prevzem strateške pobude in uničenje celotnih sovjetskih sil na vzhodu) in gospodarski cilj (zasedba naftonosnih območij Kavkaza in obvladovanje bogatih poljedelskih območij srednjega in spodnjega Dona in Kubana). Po tem načrtu naj bi skupina armad Jug skupaj s koalicijskimi partnerji Italijani, Madžari in Romuni nalogo izvedla v štirih etapah. V prvi bi zavzeli Voronež, v drugi uničili sovjetske sile v velikem loku Dona, se v tretji prebili do Volge v rajonu Stalingrada in v četrti etapi obvladali območje Kavkaza. Za izvedbo naloge je bila armada Jug razdeljena na skupino armad A in skupino armad B. Operacija Blau (kasneje preimenovana v operacijo Braunschweig) se je začela 28. junija 1942. Ne da bi počakal na razvoj situacije, je Hitler 23. julija 1942 podpisal ukaz št. 45 in ukazal armadni skupini A prodor proti Kavkazu, armadni skupini B pa zasedbo Voroneža in prodor do desnega brega Dona ter – v sodelovanju s 6. armado von Paulusa, okrepljeno s 4. oklepno armado – zasedbo Stalingrada. Obe armadni skupini je podpirala 4. letalska flota s 1300 letali.

In memoriam…

Poslovil se je naš dolgoletni sodelavec Stanko Arsič, nekdanji častnik in predvsem publicist ter urednik vojaško-strokovnih publikacij, knjig, priročnikov, avtor številnih monografij in člankov o oborožitvi, predvsem oklepu in pehoti. V zadnjih mesecih objavljamo njegove članke v sklopu daljšega opusa o največjih bitkah 2. svetovne vojne. Odlikovala ga je dinamična in zelo berljiva beseda, iz vsakega zapisa je vela zgodba, ki si jo moral prebrati do konca, ko si jo enkrat začel. Pisal je v srbskem jeziku, čeprav je bil sin slovenske matere in makedonskega očeta, njegov pogovorni jezik pa je bila izborna in čista slovenščina. V spomin na Stanka objavljamo njegov zapis Pekel Stalingrada o eni največjih in najpomembnejših bitk 2. svetovne vojne, objavljen v zadnji številki naše revije. 

MESTO V PLAMENIH

Stalingrajska bitka se je začela 23. julija s prebojem fronte 62. sovjetske armade. V pripravah na obrambo mesta (dolžina 60 km, širina 8 km) je prebivalstvo Stalingrada gradilo tri obrambne pasove: zunanjega v širini približno 500 km in globine 60 km; srednjega širine 150 km in globine 30 km in notranjega širine približno 60 km in globine približno 20 km. Celotno področje, ki se spušča proti Volgi, je polno naravnih dolin, železniških nasipov in usekov, trdnih betonskih zgradb, velikih silosov ipd., kar je ugodno vplivalo na organizacijo obrambe. Na tem področju je bilo nekaj velikih tovarniških obratov – Traktorski zavod, tovarni Barikade in Rdeči oktober, ogromen silos z mlinom, železniški postaji 1 in 2, zatem vzpetina Mamayev Kurgan. V Stalingradu so 25. avgusta razglasili izredno stanje.

Nemško vrhovno poveljstvo je 12. septembra ukazalo 6. armadi, naj ne glede na žrtve zasede Stalingrad, in 4. oklepni armadi, naj prodre do Volge južno od mesta. Nemci so že v poprejšnjih bojih zasedli ključne objekte za napad in prodrli vsega 3–4 km do središča mesta. Potem so 13. septembra po siloviti artilerijski pripravi in ob podpori iz zraka krenili v napad z dvema skupinama divizij (desna in leva) in s približno 350 tanki z nalogo, da prodrejo do Volge, zasedejo vzpetino Mamayev Kurgan in osrednje pristanišče. Začel se je juriš na Stalingrad. Konec dneva so Nemci že zasedli koto 126, Mamayev Kurgan in strojno-traktorsko postajo. Naslednji dan, 14. september 1942, je bil eden najbolj kritičnih za Rdečo armado. V bitko za mesto Stalingrad so Nemci vpletli nekaj divizij in več sto tankov ter letal, z več kot tisoč topovi pa osredotočili ogenj v nameri, da bi presekali rusko obrambo na dva dela. Posebej siloviti boji so potekali v rajonu Mamayev Kurgana, na obali reke Carica in okoli železniške postaje. Padli so tisoči, iz rezerve pa so prihajali novi valovi. Sovjeti so uspešno odbijali napade, v noči s 14. na 15. september pa so prve ruske enote  začele forsirati reko Volgo ob silovitem artilerijskem ognju Nemcev. Splav za splavom, monitor za monitorjem (monitor je manjše plovilo s plitkim ugrezom, razmeroma široko in zelo nizko, namenjeno za delovanje na plovnih rekah in v obalnih vodah, pa tudi za podporo operacijam na kopnem …), vlačilci, čolni in splavi so prevažali na desni breg reke. Na vodi je plavala razlita nafta, eksplozije granat so dvigale vodne stebre, v mestu je gorelo vse, oblaki dima in prah so zamegljevali pogled. Zgradbe so se rušile, padali so zidovi, lomilo se je jeklo … Nemško letalstvo je neprekinjeno bombardiralo ozki pas ob obali, topovi in minometi pa so preorali vsako ped zemlje. Gorela sta nebo in zemlja …

Nemci so 15. septembra zjutraj krenili v silovit napad v dveh smereh – proti železniški postaji in Mamayev Kurganu ter naseljema Minjino in Kuporosnoje. Na desnem krilu so prodrli do roba mesta, vsako zasedeno zgradbo so takoj uredili za krožno obrambo. Manjše sovjetske enote so ponoči in pred zoro napadale objekte, ki so jih Nemci zasedli prejšnji dan. Posebej siloviti spopadi so se vneli okoli železniške postaje in naselja Minjino. Železniška postaja je štirikrat prešla iz rok v roke. Zvečer se ni vedelo, komu pripada Mamayev Kurgan, ključna točka za prevlado nad Stalingradom. Krvavi boji so potekali prsi ob prsi z bajoneti in ročnimi bombami. Mamayev Kurgan so pretresale eksplozije enotonskih letalskih bomb. Vzpetina je bila vse do januarja 1943 prizorišče smrtonosnih spopadov obeh vojskujočih se strani.

Na južni strani mesta je bil ogromen žitni silos z mlinom, okoli pa so se s 16. na 17. septembra razplamteli siloviti boji. Silos v celoti in njegovi posamični deli ter skladišča so nekajkrat prehajali iz rok v roke. Poveljnik 35. gardne pehotne divizije je boj za silos opisal takole:

„Položaj se je spreminjal, najprej smo bili na vrhu silosa mi in Nemci spodaj. Zdaj smo mi Nemce pregnali iz spodnjih nadstropij, pa vendar so se dokopali do vrha in zdaj tam potekajo boji za življenje in smrt …“

Bližal se je konec septembra 1942, bitka za Stalingrad je potekala že nekaj tednov. Nemci so se odločili na vsak način zasesti Stalingrad. Tukaj se je razbesnela Nemčija, v stepo, plamene so prihajali esesovci in vojaki, premeščeni iz Nizozemske in Francije, in piloti iz severne Afrike. Bitka za Stalingrad je bila vse hujša, obe strani sta, kolikor je bilo mogoče hitro, popolnjevali svoje izgube, prihajale so nove okrepitve, vse je bilo v dimu in plamenih, ruševine povsod okoli. Konec septembra se je težišče bitke premestilo iz središča mesta proti industrijskemu delu na severu. Stalingrad se je šibil pod silnimi udari Nemcev, vendar se ni predal, uspešno so ga branile enote dveh front – donske in stalingrajske.

KRVAVI OKTOBER

Oktober leta 1942 je bil mesec najbolj krvavih bojev v celotni sovjetsko-nemški vojni. Glavni boji so potekali v tovarniških naseljih v severnem delu mesta – v rajonu Traktorskega zavoda, tovarn Barikade in Rdeči oktober. Vojskujoči se strani sta bili ponekod druga od druge oddaljeni le 40 do 50 m.

Hitler je 14. oktobra svojim enotam ukazal zavzetje mesta Stalingrad. Boji so postajali vse bolj dramatični, prav ta dan pa so smatrali za najtežjega v obrambi mesta. Fronta se je skrčila na zgolj štiri km, tri pehotne in ena nemška tankovska divizija so po artilerijski pripravi in silovitih letalskih napadih krenile v napad ob osmih zjutraj. Glavni udar je bil namenjen proti Traktorskemu zavodu in tovarni Barikade. Vse naokoli je gorelo, zadeti so bili veliki rezervoarji z nafto, ki se je razlila in zagorela. Ognjeni steber je dosegal višino 800 m, oblaki dima in prahu pa so dan spremenili v noč. Gorelo je nebo, gorela je Volga. Nemci so si prizadevali presekati 62. sovjetsko armado, da bi jo potem uničevali po delih. Po štiriurnih krvavih bojih so Nemci prebili sovjetsko obrambo in dosegli Traktorski zavod, kjer se je razplamtela izčrpavajoča bitka na površju, pod površjem, v ruševinah in kleteh, v kanalizacijski mreži in industrijskih predelih. Nemci so to bitko imenovali podganja vojna (Rattenkrieg). Nemški tanki so prodirali preko gore ruševin, gosenice so škripale, odmevali so kratki strojnični rafali po ulicah in skozi ozke izhode iz zavodskih izhodov. Izza tega je bila samo še Volga.

V rajonu tovarn Rdeči oktober in Barikade so Nemci osredotočili svoje sile in 17. oktobra zjutraj začeli silovite napade z dvema pehotnima in eno tankovsko divizijo. Vpeljali so rezerve in okrepili napade ter sovjetske sile še bolj pritisnili ob Volgo. Čeprav so sovjeti utrpeli hude izgube, so vseeno zadržali „majhne otočke“ v mestu.

Devetnajstega oktobra so v silovit napad krenile enote donske fronte in prisilile Nemce k umiku precejšnjega dela letalstva, artilerije in tankov, ki so bili angažirani v napadu na mesto. Isti dan je 64. sovjetska armada bliskovito in nenadno izvedla protiudar z juga v bok nemških sil ter tako olajšala položaj 62. sovjetski armadi. Paulusu so tako preprečili zavzetje mesta.  Boji za Stalingrad so se nadaljevali, vendar z manjšo intenzivnostjo in silovitostjo kot v prejšnjih dneh.

Do začetka novembra so Nemci na vsak kvadratni kilometer stalingrajske fronte izstrelili do 76.9000 granat, min in bomb. Sredi novembra je bilo napredovanje Paulusovih enot zaustavljeno vzdolž celotne fronte. Nemci so preutrudili glavnino svojih sil in prešli v obrambo. Zaključena je bila tretja in zadnja etapa stalingrajske obrambne operacije.

SOVJETSKA  PROTIOFENZIVA

Pozno jeseni 1942 se je začela odločilna etapa v pripravi sovjetskih sil na protiofenzivo, imenovano Uran. Načrt je predvideval obkolitev in izolacijo glavnine nemških in satelitskih sil v rajonu Stalingrada ter njihovo uničenje. Načrt ofenzivnih akcij je bil zelo obsežen, velike sovjetske enote, ki so šle v obkolitev, so do prizorišča premagale od 120 do 140 km s severa in 100 km z juga, ustvarjale pa dva obroča – notranjega in zunanjega. Pred začetkom protiofenzive so imele enote jugozahodne, donske in stalingrajske fronte skupaj približno milijon vojakov, 900 tankov, 13.500 topov in minometov ter 1200 letal. Nemška skupina armad B je imela 1.000.000 pripadnikov, 1028 tankov, 9788 topov in minometov ter 1200 letal.

Sovjetska protiofenziva se je začela 19. novembra ob 8.50 po osemdesetminutni kanonadi katjuš (večcevnih raketometov) in 3500 topov ter minometov, ki so bljuvali ogenj na treh ozkih sektorjih preboja širine 28 km, Nemcem pa prizadejali velike izgube. Preboj je bil izveden na več sektorjih  hkrati. Samo prvi dan protiofenzive so sovjetske sile izstrelile 689.000 min in granat. Tankovske in pehotne enote jugozahodne fronte so prebile obrambo romunske 3. armade na dveh sektorjih in se opoldne prebile v globino 2–3 km. Enote fašistične koalicije niso vzdržale udara in se v paniki začele umikati ali vdajati. V prvih dveh dneh so sovjetske enote napredovale približno 40 km. Enote jugozahodne fronte so 23. novembra dosegle rajon Kalača, kjer so se združile z enotami stalingrajske fronte.

Zgodaj zjutraj 20. novembra se je nad stalingrajsko stepo pojavila lahka meglica, na prostoru med jezerom, obraslim s trsjem  in visoko močvirsko travo, so skriti za valovitim terenom stali v bojni pripravljenosti sovjetski tanki, topovi in minometi ter katjuše, pehota pa je prav tako zasedla svoje položaje. Po desetminutnem silovitem topniškem obstreljevanju so v napad krenile sovjetske tankovske enote v spremstvu pehote ter zlomile nemško obrambo na prvi bojni liniji. Isti dan je bila prebita frontna črta 4. romunskem armade, 23. novembra pa je prišlo do združitve z enotami jugozahodne fronte. V obkolitvi so se znašle von Paulusova 6. armada in 4. oklepna armada generala Hotha ter ostanki romunskih  3. in 4. armade, ki so ju 30. novembra zbili na prostor 1500 km2 (400 km širine in 30–40 km globine). V obrambi nemških sil je zazijala 300 km široka luknja.

Nemci so dojeli resnost položaja, v katerem so se znašli, in se odločili za formiranje skupine armad Don (poveljnik feldmaršal Manstein), ki je dobila nalogo, da iz obkolitve osvobodi 6. armado, armadna skupina Don je bila formirana 50–70 km od obkoljene 6. armade. Sredi decembra sta obe strani zaključili priprave na novo operacijo. Za deblokado so formirali armadno skupino Hoth (dva nemška oklepna korpusa in ostanki 4. romunske armade).

Strateški načrt druge protiofenzive Rdeče armade (operacija Saturn) je predvideval razbitje glavnih sil italijanske 8. armade pri spodnjem Donu.

Zgodaj zjutraj 17. decembra so enote generala Hotha krenile v deblokado 6. armade. Po treh dneh silovitih bojev so Nemci napredovali v smeri Stalingrada 45 km in se približali 6. armadi na 40 km, potem pa so jih Sovjeti zaustavili s silovitim udarom, hkrati pa okrepili pritisk na italijansko 8. armado. Manstein ni uspel.

Operacija za umik 6. armade je pojenjala in utrpela neuspeh, obkoljene nemške enote je začela zajemati panika. Enote stalingrajske fronte so prešle v ofenzivo 24. decembra, potem ko so prebile frontno črto 4. romunske armade. V obdobju med 24. in 30. decembrom 1942 so nasprotnika potisnili za 200 km proč od Stalingrada. Prišla je novoletna noč. Hitlerjeve armade so zažigale naselja, mesta in vasi, rušile mostove ter ceste in se umikale proti zahodu.

Razbitju nemško-italijansko-romunskih sil na začetku januarja 1943 je sledilo zaključno dejanje bitke za Stalingrad.

UMIRANJE 6. ARMADE

Po polomu načrta o deblokadi se je hitro bližal konec 6. Paulusove armade. V obkolitvi se je znašlo 250.000 vojakov, 3200 artilerijskih orožij in približno 320 tankov. Rezerve streliva, hrane in goriva so pohajale, nujne dnevne potrebe skupaj 500 t različnega materiala pa so bile zmanjšane na vsega od 60 do 80 t. Oskrba Paulusove armade je počasi plahnela, vojaki so dobivali po 100 g kruha dnevno, kasneje pa so to zmanjšali na 50 g dnevno in samo pripadnikom tistih enot, ki so vodile boje. Preostali so se hranili z redko juho, v kateri so kuhali konjska kopita. Ostra ruska zima, hud mraz, hladni vetrovi in snežni viharji ter temperature pod minus 300 stopinj Celzija so povzročali ozebline vojakom, oblečenim v letne uniforme. Vojaki so živeli v skrajno slabih higienskih razmerah, za ranjene in obolele se ni skrbelo. V mrazu so izgubili moč in zmrznjeni obležali v snegu. Povsod naokoli je bilo na stotine kamionov, vozil in oklepnikov …

Kljub brezizhodnemu položaju so se Nemci pripravljali na dolgotrajno in krčevito obrambo ter so si prizadevali postaviti trdno mrežo utrdb in odpornih točk. Izdelali so dolg protitankovski jarek in postavili nekaj linij žičnih ovir. Ne glede na težaven položaj von Paulusove armade je nemško vrhovno poveljstvo menilo, da so v Stalingradu obkoljene divizije še vedno sposobne dlje časa zadržati zasedeno ozemlje. Von Paulusu so obljubili, da ga ne bodo pustili na milost in nemilost Rdeči armadi.

V tretji, zaključni  etapi  protiofenzive Rdeče armade je bilo v sestavi donske fronte 212.000 vojakov, 7000 topov, minometov in katjuš, več kot 250 tankov ter približno 300 bojnih letal. Da bi se izognili nepotrebnim žrtvam, so Sovjeti von Paulusu dvakrat ponudili podpis kapitulacije. Obakrat je bil predlog zavrnjen, saj je Hitler kapitulacijo izrecno prepovedal, tako da Sovjetom ni preostalo nič drugega kot napad.

Desetega januarja 1943 ob 8.05 je 7000 sovjetskih artilerijskih orožij odprlo ogenj na nemške položaje, ob 9.00 so ob letalski podpori v napad krenile tankovske in pehotne enote ter lomile nemško obrambo. Do konca dneva so se sovjetske enote vklinile med nemško obrambo na od 1,5 do 3,5 km. Čeprav so se Nemci silovito upirali, je nasprotnik že prvi dan prebil njihovo prvo obrambno linijo. Po tridnevnih krvavih bojih se je nemški odpor počasi lomil, do 17. januarja pa so sovjetske enote dosegle bližnje dostope do Stalingrada.

Von Paulus je poveljstvu skupine armad Jug in glavnemu poveljstvu kopenske vojske poslal sporočilo:
„Bojna sposobnost enot se zmanjšuje zaradi katastrofalnega položaja glede hrane, goriva in streliva. Imamo 16.000 ranjenih, za katere ne more skrbeti nihče. Morala pada, širijo se dezinformacije. Da bi se izognili popolni tragediji, prosim še enkrat, da mi dovolite svobodno odločitev!“

Odgovor je bil kratek: „Kapitulacija je izključena!“

Enote donske fronte so v ponovno ofenzivo krenile 22. januarja 1943, v štirih dneh silovitih bojev so sovjetske enote napredovale od 10 do 15 km. Ozemlje, ki so ga zasedali Nemci, je obsegalo še vsega 100 km2, dolžina na severu je bila 20 km, na zahodu pa še vsega 3,5 m. Sovjetske enote so dosegle obrobje Stalingrada z jugozahodne in zahodne strani.

Von Paulus se je zavedal položaja in 24. januarja še tretjič zahteval odobritev za podpis kapitulacije. Naslednji dan je sledil Hitlerjev odgovor: “Prepovedujem kapitulacijo. Dolžni ste braniti položaje do poslednjega človeka in zadnjega naboja!“

Sovjetske enote so nato 26. januarja krenile v odločilni juriš. V prvi polovici dneva so se njihove enote na Mamayevem Kurganu združile z enotami, ki so nastopale z zahoda in vzhoda. Nemška grupacija je bila presekana na dva dela, južnega in severnega, okoli njiju se je začel zategovati obroč. Uničevanje posameznih nasprotnikovih skupin se je začelo zatem 27. januarja, v noči z 28. na 29. januar pa so se sovjetske enote prebile v osrednji del mesta. Demoralizirani Nemci so vse pogosteje odlagali orožje, predajale so se cele enote. Zjutraj 30. januarja 1943 so von Paulusu izročili list s telegramom: “Čestitam za napredovanje v čin feldmaršala! Hitler.“ To je bil zadnji telegram, siloviti boji so potekali še naprej. Zvečer so se pred vrati blagovnice, v kateri je bil nameščen von Paulusov štab, pojavili ruski tanki. Prišel je konec! Nemški prevajalec je z belo zastavo pristopil k ruskemu tanku in vozniku prenesel nemško pripravljenost, da začnejo pogovore o kapitulaciji.

Prostor, v katerem so bili nemški generali, sta osvetljevali sveča in bleda svetloba baterijske luči. V imenu von Paulusa se je k Rusom obrnil načelnik njegovega štaba, general Schmid: “Južna skupina sprejema kapitulacijo, severni skupini ne moremo izdati povelja, saj ji ne poveljujemo.“

Potem so 31. januarja ob 12.00 v štab sovjetskega poveljnika pripeljali feldmaršala von Paulusa, generala Schmida in polkovnika Adamsa. Von Paulus je sovjetskemu generalu ponudil potrdilo, da je on poveljnik 6. armade. Kratek razgovor je bil zaključen. Isti dan je bila uničena celotna grupacija nemških sil, naslednji dan pa je sovjetska artilerija z ognjem zasula severno grupacijo, ki je zavrnila predajo. Naslednji dan se je napad nadaljeval točno opoldne. Takoj se je začel juriš pehote in tankov, na katerega pa Nemci niso odgovorili, marveč so se predali z dvignjenimi rokami. Boj na Volgi je bil zaključen, na desnem bregu je ponovno zavladala tišina.

Stalingrajska bitka je bila zaključena s popolnim porazom nemške skupine armad B. Nemci in njihovi sateliti niso več imeli strateške pobude na vzhodni front, izgube na območju Dona, Volge in Stalingrada pa so dosegle poldrugi milijon ljudi, približno 3500 tankov in samovoznih orožij, 12.000 topov in minometov ter več kot 1000 letal.

Milijonske izgube

Skoraj šest in pol mesecev je na ogromnem ozemlju v rajonu  Stalingrada, Dona in Volge potekala nadčloveška bitka, v kateri sta sodelovali milijonski armadi. Skupne izgube Nemcev so dosegle poldrugi milijon ljudi, približno 3500 tankov in samovoznih orožij, 12.000 topov in minometov ter več kot 12.000 letal ter velike količine druge tehnike. Ruski zgodovinarji navajajo, da so sovjetske izgube znašale približno 60 odstotkov nemških.

Med uničenjem obkoljene nemške grupacije od 10. januarja do 2. februarja 1943 je bilo zajetih 91.000 vojakov, vključno z 2500 častniki, enim feldmaršalom in s 24 generali nemške 6. armade, ki je samo dva meseca pred tem štela 330.000 vojakov. Tisoče nemških vojakov je kljub temu prečilo Volgo, proti kateri so se prebijali šest mesecev in pol, vendar kot vojni ujetniki …

PARTIZANI

Med stalingrajsko bitko je nemško poveljstvo proti partizanom uporabilo 10 zaščitnih in SS-divizij, zatem dva zaščitna korpusa, 15 nemških in pet divizij satelitskih držav. V  času stalingrajske bitke so partizani uničili 3000 nasprotnikovih vozil in 1200 tankov, na letališčih pa zažgali 467 letal.

Avtor: Stanko Arsič, foto: Military Photos

Članek je bil objavljen v reviji Obramba, julij 2015.