Hrvaška v diplomatskih sosedskih ”vojnah”

HRVAŠKE TEŽAVE Z MEJAMI IN SOSEDAMI

Hrvaška se je znašla v svojevrstnem verižnem poslabšanju diplomatskih odnosov s skoraj vsemi sosedami – Slovenijo, Madžarsko, BiH, Srbijo in Črno goro, navaja hrvaški tisk.

V bivši Jugoslaviji je bil priljubljen pregovor o sosedski obkrožitvi, izpolnjeni s samimi skrbmi (ki naj bi jih tedaj povzročale Bolgarija, Romunija, Albanija, Madžarska, Italija in Avstrija). Dandanašnje Hrvaške skrbi pa naj bi bile prav nič manjše, čeprav gre za precej manjše ozemlje, piše ”Slobodna Dalmacija”.

Po pisanju tega splitskega časopisa, je Hrvaška kmalu za povečanjem napetih odnosov s Slovenijo zaradi nesprejemanja odločitve arbitražnega sodišča o razmejitveni črti med državam zašla v cilus izmenjave diplomatskih not s Srbijo zaradi plošče z ustaškim pozdravom v Jasenovcu in zažiganja časopisa srbske manjšine ’’Novosti’’. Odnosi z Bosno in Hercegovino so zavreli zaradi zapletov v zvezi z gradnjo pelješkega mostu, v zadnjem času pa tudi zaradi izjav o nevarnosti pred islamskim radikalizmom, ki naj bi iz Bosne in Hercegovine menda grozil Hrvaški in Evropi. Tudi Črna gora pošilja Hrvaški protestne note zaradi spomenika emigrantu s teroristično preteklostjo Miru Barešiću, ki je bil na Švedskem pravnomočno obsojen zaradi uboja ikone črnogorske protifašistične vstaje Vladimirja Rolovića, spirali negativizmov v sosedstvu pa se je pred nedavnim pridružila še Madžarska in se pridružila Sloveniji v blokadi sprejema Hrvaške OECD. In kot navaja ”Slobodna Dalmacija”, ima zdaj Hrvaška relativno nemotene odnose le z Italijo.

Razlogov za takšno stanje v odnosih Hrvaške s sosedami bivši hrvaški diplomat Ivica Maštruko ne vidi zgolj v profesionalnih diplomatih, ki trenutno vodijo Hrvaško, pač pa predvsem v obremenjujoči in zapleteni zgodovini skupnega delovanja oziroma nedelovanja. Razlogi za zapletanje odnosov s sosedami pa po njegovem mnenju niso medsebojno povezani, imajo pa sem ter tja skupne stične točke in  interesne okvirje, ki se v določenem smislču prekrivajo ali pa se iz njih izvajajo dolgoročni sklepi.

Vse, po besedah Maštruka, izhaja iz potrebe po reševanju definiranja mejnih vprašanj, ki jih mora Hrvaška rešiti z vsemi, z izjemo Italije in Madžarske. Politika Hrvaške je bila v smislu določanja meja ne le trda, ampak celo toga, zaradi pritiskov nacionalističnega naboja pa so se vse dosedanje vlade pogajale brez vsakršne naklonjenosti kompromisom. Da bi se vlade izognile odgovornosti zaradi takšne politike, so politiki s Slovenijo sprejeli arbitražo, ki naj bi se kasneje kompromitirala. Evropa in svet pa so arbitraži naklonjeni – ne zaradi naklonjenosti Sloveniji, pač pa zaradi zaščite procedure in inštitucije, ki jo izvaja. Karkoli si že mislimo o tem, bodo vse prihodnje rešitve mejne črte s Slovenijo temeljile na obstoječi odločitve arbitražnega sodišča, poudarja Ivica Maštruko.

Kot edino realno rešitev za izhod iz obstoječega stanja Maštruko predlaga podpis bilateralnega sporazuma o meji s Slovenijo, ki bi vključeval vse elemente arbitražne odločitve. S tem bi izšli iz agonije medsebojnega obtoževanja, formalno pa ne bi odstopili od stališča, da arbitraže ne sprejemajo.

Za eksplozivne in živčne reakcije z drugimi državami, ki mejijo s Hrvaško, Ivica Maštruko meni, da do neke mere izhajajo iz slovenskega primera. Arbitraža Hrvaško bržkone čaka tudi s Srbijo in Bosno in Hercegovino, slednji pa sta se na primeru Slovenije prepričali, da Hrvaška ni najbolj naklonjena spoštovanju odločitev arbitražnega sodišča.

Tudi ’’vojna’’ z BiH v povezavi s pelješkim mostom je v določeni meri odgovor te države na dolgoletno nereševanje mejnega vprašanj, po drugi strani pa pomeni tudi refleks intenzivne prisotnosti hrvaških političnih voditeljev v BiH in bosanskohercegovskem političnem življenju. Posebna atmosfera, ki jo hrvaški funkcionarji ustvarjajo v BiH očitno izziva živčnost s v bošnjaških krogih, opozarja bivši hrvaški diplomat z dolgoletnimi izkušnjami. Za napete odnose z Madžarsko sklepa, da so večinoma pričakovani in so nastali kot posledica podedovane preteklosti v povezavi z ’’Molom’’ in ’’Ino’’ ter preiskave v zvezi z Zsoltom Hernadijem (predsednik uprave madžarske naftne družbe MOL).

Toda kolikor že so diplomatski odnosi Hrvaške s sosedami zapleteni in večplastni, je dejstvo, da Hrvaško v Bruslju in drugih evropskih centrih vse pogosteje obravnavajo kot ’troublemakerja’ in izvor problemov, ne pa kot konstruktivno evropsko komponento, še dodaja Ivica Maštruko. Bivša hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić pa meni, da je Hrvaška z vseh strani v diplomatski defenzivi, čeprav za to nima razloga. Prepričana je namreč, da bi morala težave s Slovenijo rešiti z izogibanjem prepirom in na premierski ravni.

Pripravil: B. Knific, foto: YouTube