Ukrajinska kriza: (ne)moč zahoda

by Urednik

PRIHODNOST KRIMA BO 16. MARCA V ROKAH VOLILCEV

Kakšne so rešitve za ukrajinsko krizo ter kakšne posledice bo le to imelo na širšo evropsko in globalno varnostno politiko, je težko napovedati. Nekaj pogledov na razvoj in razplet ukrajinske krize nam razkriva obramboslovec Blaž Grilj.

Ukrajinska kriza, ki je preplavila večje in manjše medije ter se zasidrala v središču svetovne pozornosti, nas opozarja na krhkost miru in stabilnosti v Evropi, s katero se tako pogosto pohvalimo. Stopnjevanje napetosti na Krimu pred približujočim referendumom o prihodnosti te ukrajinske regije ter »spopad« med zahodom in vzhodom jasno govori, da je geopolitika še kako živa ter hkrati izpostavlja nekatere šibkosti Evropske Unije, Združenih držav Amerike ter NATA ob zaostreni varnostni situaciji na lastnem dvorišču. Kako naprej? Kašne so rešitve za ukrajinsko krizo ter kakšne posledice bo le to imelo na širšo evropsko in globalno varnostno politiko, je težko napovedati.

Razdeljenost Ukrajine je ključ do razumevanja trenutnega dogajanja na področju Krima, kakor tudi širše Ukrajine. O zgodovinskih ozadjih krize v Ukrajini je v reviji Obramba marec 2014 podrobno pisal Tomaž Gerden. Zavedanje o neenotnosti vzhoda in zahoda države je pomemben faktor ob analizi razvoja dogodkov, vse od prvih pro-evropskih protestov v prestolnici Kijev, pa do stopnjevanja nasilja in končno »prikrite« ruske okupacije polotoka Krim. Večinsko ruski vzhodni del Ukrajine je bil predvsem v luči vsesplošne politične krize v Ukrajini lahka tarča za Rusijo, ki ima v tem območju pomembno vojaško oporišče in dom njene črnomorske flote ter je hkrati nanj tesno vezana tudi ekonomsko in, kar predvsem rada poudarja ruska stran, zgodovinsko ter kulturno. Rusiji pomeni Krim dostop do Črnega morja in posledično dostop do Mediterana. Pomembna strateška lokacija, ki se ji Rusija vsekakor ne bo pripravljena odpovedati. Mnogi politični in varnostni komentatorji opozarjajo, da je »bitka« za Krim že izgubljena, kar se ob bližajočem referendumu in prevladujoči poziciji ruskega prebivalstva na Krimu zdi zelo verjeten scenarij.

Ruska vojska na Krimskem polotoku

Čeprav delitev Ukrajine vsekakor ni črno-bela, jo je na podlagi večinskega prebivalstva moč razdeliti na vsaj dva dela: vzhodno in zahodno Ukrajino. S tem, ko bo potencialna odcepitev Krima najverjetneje izzvala resno nasprotovanje in upor v zahodnem, pro-evropskem delu Ukrajine, je le to scenarij, ki lahko vodi v nadaljnje nevarno zaostrovanje krize ter potencialni oborožen konflikt v Ukrajini. Stopnjevanje napetosti med vzhodom in zahodom države je potrebno razumeti tudi kot eno izmed posledic intenzivne medijske in propagandne vojne, ki smo ji lahko priča v Ukrajini. Na tem mestu je vsekakor potrebno poudariti, da so za stopnjevanje napetosti med vzhodom in zahodom zaslužni tako Evropska Unija in ZDA na zahodu ter Rusija na vzhodu. Politični in socialni boj v Ukrajini je transformiral državo v ujetnico ruskih in zahodnih interesov. Ukrajina se je iz osrednjega akterja preoblikovala v novo igrišče za merjenje moči globalnih sil in zdi se, da so prizadevanja ukrajinskega naroda porinjena na drugi tir, v ospredje pa je prišla močno medijsko in propagandno podprta »bitka« vzhoda proti zahodu, ki temelji na izrazito geopolitičnih interesih ter je vsaj za hip potisnila svet nekaj desetletij nazaj – v čas hladne vojne.

Letalisce Belbek

Če pogledamo na trenutno krizo iz stališča real-politike ter geopolitičnih interesov velikih sil, je moč govoriti o vsaj delni trenutni nemoči zahoda. Ukrajinska kriza je ponovno izpostavila nekatere šibkosti, ter upadanje izrazite dominacije zahodnih sil. Medtem ko bi bilo ob izjavi ameriške republikanke Sarah Palin iz leta 2008, o prihajajoči krizi v Ukrajini kot posledici šibkosti Baracka Obame, nesmiselno govoriti o resnejši politični napovedi, pa je prav neodločnost zahoda prišla do pomembnega izraza v soočanju z unilateralnimi akcijami ruskega predsednika Putina. Resne kršitve mednarodnega prava ter ozemeljske celovitosti in suverenosti so v večji meri ostale nekaznovane. EU, ki je v lastni varnostni strategiji jasno zapisala in se zavezala vlogi globalnega političnega in varnostnega akterja, je v ukrajinski krizi prikazala vse šibkosti svoje zunanje in varnostne politike. Neusklajenost zunanje politike, notranja razklanost in neodločnost EU se odraža v večji ali manjši stopnji ignoriranja EU tako s strani Rusije, kakor tudi ZDA (spomnimo se zgolj na famozno izjavo Victorie Nuland, namestnice ameriškega zunanjega ministra, v pogovoru z veleposlanikom v Ukrajini). Hkrati se zahodni voditelji vedno bolj zavedajo, da zadržani ukrepi v obliki finančnih in gospodarskih sankcij bolj kot komurkoli drugemu škodijo prav zahodu. Evropa si danes še vedno ne more privoščiti izpada ruske dobave z plinom in nafto. Čeprav bi prekinitev trgovanja z Evropo vsaj toliko škodila tudi Ruski federaciji, katere BDP je visoko odvisen od prihodkov iz prodaje plina in nafte, bi bile posledice, ki bi jih občutila Evropa, nesprejemljive. Dvojnost politike zahodnih držav je moč opaziti tudi na tako občutljivem področju, kot je vojaška industrija, kjer Francija kljub glasnemu obsojanju ruske okupacije Krima ne bo preklicala 1 milijarde evrov vredne pogodbe o dobavi dveh ladij razreda ministral niti ob jasnem nasprotovanju ostalih članic zveze NATO. Gospodarstvo pač še vedno prevlada nad »dobrimi in pravičnimi« nameni diplomacije, kar še posebej prihaja do izraza v današnjih zaostrenih gospodarskih pogojih, kjer šteje vsak posel.

Ruska vojskav Lugansku

Potrebno se je torej vprašati, kako veliki so interesi zahoda v Ukrajini. Je zahod sploh pripravljen tvegati nadaljnje zaostrovanje konflikta ali bo moral pogoltniti grenak priokus ruske zmage na Krimu? Medtem, ko si nihče ne želi oboroženega konflikta v Ukrajini, se je zahod znašel v nerodni situaciji. Rusija več kot očitno ne jemlje resno zadržanih ekonomskih, gospodarskih in političnih groženj ter nadaljuje z lastno politiko do Ukrajine. Hkrati sta ZDA in Velika Britanija z Budimpeškim memorandumom zavezani k varovanju ozemeljske celovitosti Ukrajine. Nahajamo se torej v situaciji, kjer bi nadaljnje nespoštovanje ozemeljske celovitosti Ukrajine ne zgolj lahko pripeljalo do oboroženega konflikta, temveč bi bili ZDA in VB k ukrepanju »prisiljeni« na podlagi veljavnega sporazumom. O zavezujoči naravi Budimpeškega memoranduma si mednarodni pravniki sicer niso enotni, vsekakor pa bi bilo nespoštovanje memoranduma v primeru zaostrovanja in kršenja določil le tega signal zahodne nemoči v reševanju mednarodnih kriz, ki bi ga Moskva pa tudi Peking jasno razumela.

Da bi se izognili zgoraj opisanemu črnemu scenariju, je potreben dialog in de-eskalacija napetosti. Kot eden izmed možnih okvirov za dialog se pojavlja Organizacija za varnostno sodelovanje v Evropi (OVSE). OVSE kot največja regionalna varnostna organizacija na svetu združuje tako zahodne sile, kakor tudi Rusijo. Za razliko od Združenih narodov je OVSE kot regionalna organizacija specializirana za področje Evrope, hkrati pa ima v svoji strukturi tudi visoko usposobljene strokovnjake s področja preprečevanja konfliktov, nadzora volitev, varovanja človekovih pravic, nadzora meja ter vojaškega sodelovanja. OVSE lahko odigra pomembno vlogo v reševanju ukrajinske krize, če bodo na to pripravljene sodelujoče države. Na žalost pa prvi poskusi umirjanja odnosov na terenu niso najbolj spodbudni. Opazovalni misiji OVSE, ki jo sestavlja 52 vojaških in civilnih opazovalcev iz 28 sodelujočih držav, je bil s strani neidentificiranih oboroženih sil večkrat onemogočen dostop na področje Krima.

Krimski polotok, Ukrajina

Kako torej naprej? Vsekakor bo eden izmed ključnih momentov v poteku krize referendum o prihodnjem statusu Krima, ki bo potekal 16. marca. Medtem ko je ukrajinska stran referendum že razglasila kot nelegalen in v neskladju z ukrajinsko ustavo, Rusija sporoča, da bo spoštovala odločitev sprejeto na referendumu ter oblasti v Kijevu označuje kot nelegitimne. Trenutno pričakovan izid referenduma je odločitev za odcepitev Krima, kar pa bi zelo verjetno lahko vodilo v stopnjevanje napetosti ter morebitni konflikt ter posredovanje ruske vojske. Kako bi se na tak scenarij odzval zahod je vprašljivo, vendar pa je vojaški odgovor malo verjeten. Obstaja tudi verjetnost, da odcepitev Krima sproži cikel nadaljnjih teženj po samostojnosti in posledični razkol Ukrajine. Za preprečitev črnega scenarija bi krimske oblasti morale dopustiti prisotnost mednarodnih opazovalcev ter vzpostaviti konstruktivni dialog z obema stranema. Možen razkol Ukrajine bi negativno vplival tako na zahodno kot vzhodno Ukrajino ter ustvaril območje dolgotrajnih konfliktov. Realno gledano je umik Rusije malo verjeten. Omenjeni zgodovinski, gospodarski in strateški interesi Rusije v regiji so preveliki. Da bi se izognili konfliktu, je torej potreben dialog med Rusijo, Ukrajino in zahodnimi silami, ter izogibanje nadaljnjim provokacijam in enostranskim akcijam, ki bi lahko varnostno krhko območje potisnile v dolgotrajni konflikt.

Avtor: Blaž Grilj, foto: Military Photos

Povezani članki