Vrste tankerjev z utekočinjenim zemeljskim plinom ob evropskih obalah

by Urednik

POMANJKANJE INFRASTRUKTURE ZA PREČRPAVANJE PLINA

Zaradi pomanjkanja infrastrukture za ponovno uplinjanje v evropskih pristaniščih se vrste tankerjev LNG, ki čakajo na raztovarjanje, vrstijo. Približno petdeset plinskih tankerjev, napolnjenih s tovorom, tako zdaj precej dolgo kroži ob obali Evrope in čaka na razkladanje. Ta nenavaden čep razkriva še eno Ahilovo peto evropskega energetskega sektorja: pomanjkanje obratov za ponovno uplinjanje, ki pretvarjajo plin iz tekočega stanja nazaj v plinasto.


Titanska naloga napolniti evropska skladišča do zime je praktično opravljena. Minulo soboto so bila skladišča v EU zapolnjena več kot 94-odstotno (najhuje je bilo v Latviji, kjer so bila skladišča napolnjena manj kot 57 odstotkov), kar pomeni, da je Evropa na zimo dobro pripravljena.

Toda težava ni samo napolniti plinohrame, ampak tudi zadovoljiti nujne potrebe, ne da bi čim dlje uporabljali zaloge, shranjene v “skladiščih”. Zato pošiljke utekočinjenega plina, ki so jih v zadnjih mesecih naročile posamezne države, še naprej prihajajo v Evropo, toda prav zaradi pomanjkanja zmogljivosti za ponovno uplinjanje so tankerji prisiljeni stati v vrsti za razkladanje.

Razkladanje samo nastalega “čepa”, ki se je doslej nabral v evropskih pristaniščih, lahko po mnenju strokovnjakov traja več kot mesec dni – pod pogojem, da ne bo več novih tovorov. Verjetno pa bodo pa, saj so pogodbe zanje že sklenjene.

Treba je opozoriti, da je v Evropi kar nekaj zmede z infrastrukturo, prilagojeno za sprejem in predelavo utekočinjenega zemeljskega plina. Na primer, več kot tretjina skupnega števila takšnih objektov se nahaja v Španiji (37%). Francija, ki je naslednja na seznamu, ima približno polovico manjše zmogljivosti kot Španci. Med pomembnimi akterji pa so še vedno Italija, Nizozemska in Belgija – a tudi pri njih govorimo o petini ali šestini španskega potenciala. V drugih državah je na primer ena enota za ponovno uplinjanje (kot na Poljskem), ali je sploh ni (kot v Nemčiji).

Manjkajo ne le zbiralnice utekočinjenega zemeljskega plina, temveč tudi ustrezne plinovodne povezave, ki bi omogočale učinkovito distribucijo prevzetega in predelanega iz utekočinjenega v navadni plin po vsej Evropi. To velja predvsem za Španijo, ki je dobro pripravljena sprejemati utekočinjeni plin za lastne potrebe, veliko slabše pa je s pošiljanjem sosedam na vzhodu. To pomeni, da preprosto ni plinovodov, ki bi jo povezovali z drugimi evropskimi državami  v takšnih količinah, da bi jih učinkovito prečrpavali.

Ob tem je na primer obratno pri skladiščni infrastrukturi. Največje evropske države – Nemčija, Francija, Italija, pa tudi Nizozemska in Avstrija – imajo največja skladišča plina, kar je okoli 75 odstotkov vseh zmogljivosti  za hranjenje lina v Evropi, medtem pa imajo številne manjše evropske države na tem področju le simbolične zmogljivosti.

Pripravil: B. Knific, foto: YouTube

Povezani članki