Kronologija vojne za Slovenijo – DRUGI DAN (28. junij 1991)

Drugi dan vojne za Slovenijo

petek 28. junij 1991

V petek 28. 6. 1991 se je intenzivnost bojev, aktivnosti in dogodkov v vojni za obrambo Slovenije nadaljevala. Začenjamo s pregledom krajev, kjer so potekali spopadi ali pomembne akcije, ki so še vedno so zavzemali vsa področja Slovenije.

Iz knjige Vojaška obramba Slovenije 1990/1991 povzemamo odlomek iz sklopa ZAHODNOŠTAJERSKA POKRAJINA TO AVTORICE Simone Pörš  o dogajanjih 28. junija 1991 v Dravogradu .

DRAVOGRAD

Že okoli 8. ure zjutraj, 28. junija 1991, so pripadniki JLA s svojih položajev na robu gozda ob Grilčevi vikend hiši streljali na kompozicijo železniških vagonov, ki so zapirali cesto Dravograd–Bukovje, na izvidniški oddelek 89. jurišnega odreda na položajih ob skladišču podjetja Intes, dravograjsko policijsko postajo in most. Obstreljevanje je terjalo tudi edino smrtno žrtev med pripadniki TO RS na Koroškem. Vincenca Repnika je smrtno zadel ostrostrelec s podstrešja vojašnice v Bukovju. Potem ko so 83. Obm ŠTO Slovenj Gradec obvestili o dogajanju, je ob 9.15 sledil ukaz načelnika štaba o napadu na vojašnico v Bukovju. Pripadniki JLA so nadaljevali obstreljevanje položajev 98. JoD pod poveljstvom stotnika Janeza Bračka. Streljanje je trajalo do zgodnjega popoldneva, sledila je odločitev poveljujočega 98. JoD za napad, s katerim bi zasedli njihove položaje in jih poskusili prisiliti k umiku v vojašnico. Zasedo oziroma ognjeno točko JLA naj bi uničili z razstrelitvijo njihovega položaja z izstrelki iz ročnega metalca M-53. Nalogo so zaupali vodu za ognjeno podporo pod poveljstvom poročnika Milana Prše. Napad je bil uspešen, saj so se pripadniki JLA umaknili v vojašnico.

Sledil je pregled terena, opravil ga je izvidniški oddelek 98. JoD pod poveljstvom vodnika Silva Zajca. Po njem so se enote TO RS premaknile na nove položaje na območju vojašnice Bukovje. Tako je 1. strelski vod pokrival območje nad vojašnico Bukovje zaradi preprečitve prodora pripadnikov JLA v smeri Otiškega Vrha, 2. strelski vod se je premaknil na linijo Drava–bunker–Grilčeva vikendhiša, 3. strelski vod pa se je utrdil od cesti Bukovje–Trbonje zaradi blokade prodora pripadnikov JLA v smeri Trbonj. Enote so se na novih položajih utrdile, dejavnosti pa so z občasnim obstreljevanjem trajale do večera.

Prvi dan spopadov za vojašnico Bukovje so se vdali tudi trije pripadniki JLA slovenskega rodu, poročnik Konrad Javornik ter stari vodnik Velimir Stubičar in vodnik Dušan Srčič.

Ob 9.44 so nadaljevali pogajanja. Takrat je bil pogajalec na strani TO RS poveljnik 83. Obm ŠTO Slovenj Gradec. Pogajalec JLA je samo ponovil zahteve, naj z odstranitvijo barikade omogočijo nadaljevanje poti koloni JLA za izpolnitev naloge. Seveda temu ni bilo moč ugoditi in pogajanja so se neuspešno končala. Že pred tem je na položaje v Dravograd prišla 1. četa 891. odreda za posebne namene iz Velenja z 80 pripadniki pod poveljstvom stotnika Alojza Hudarina ter 41. in 42 diverzantski vod s skupno 34 pripadniki, v popoldanskem času pa se jim je pridružila še velenjska četa za ognjeno podporo (v nadaljevanju: ČOP Velenje) pod poveljstvom stotnika Antona Planinca.

Ob 15.39 se je začel letalski napad JLA na Dravograd, vendar sta letali MiG-21 izstrelke odvrgli v Dravo v bližini mostu. Na letali je ob njunem vračanju čez letališče Turiška vas ob 15.41 bojno deloval vod PzO. Posredoval je tudi ob drugem letalskem napadu ob 17.07, po katerem je bil prerazporejen na položaje v Dravograd.

Zvečer se je enemu od oklepnih vozil uspelo zriniti mimo barikade, a ga je zaustavila goreča cisterna. Ogenj je povzročil protioklepni izstrelek pripadnika 1/EPN Velenje, izstreljen  na Mariborski cesti v Dravogradu.

28. junija 1991 ob 20.15 je bil izdan ukaz, da se do 21. ure ustavijo vse dejavnosti napadanja  enot in objektov JLA.

Iz knjige Vojaška obramba Slovenije 1990/1991 povzemamo odlomek iz sklopa LJUBLJANSKA POKRAJINA TO, dr. Martina Premka o zavzetju skladišča v Borovnici, zavzetje prisluškovalnega centra na Rožniku in minometnem napadu na Ljubljanski vrh.

Zavzetje skladišča pri Borovnici

Poleg vasi Brezovica pri Borovnici je imela JLA večje skladišče orožja, streliva, minsko-eksplozivnih sredstev in druge vojaške opreme. Varovala ga je 1. oklepna brigada z Vrhnike, v skladišču pa je bilo orožje, strelivo, oprema tako za enote JLA, predvsem za 1. oklepno brigado in za oborožitev lahke divizije JLA,  kot tudi orožje slovenske TO. Poleg skladišča je imela JLA tam tudi farmo prašičev. Skladišče je varovalo 34 vojakov pod poveljstvom častnika JLA, za varovanje so imeli tudi sedem psov. Skladišče pri Borovnici je 28. junija 1991 dopoldne opazoval 2. izvidniški vod 30. razvojne skupine pod poveljstvom Roka Hrovatina. Samostojno so se odločili za akcijo in  med opazovanjem so zajeli dva vojaka iz skladišča, ki sta se oblečena civilno odpravila proti Borovnici. Odpeljali so ju na zaslišanje, kjer sta se predstavila kot vojak in desetar ter povedala, kakšne so razmere in koliko vojakov je v skladišču. Zagrozili so jima, naj jih prepričata v vdajo, sicer bodo napadli in raketirali skladišče. Desetar je prosil, da ga spustijo nazaj, da prepriča vojake v vdajo. Kmalu mu je to uspelo in vojaki v skladišču so se brez odpora vdali pripadnikom 2. izvidniškega voda 30. razvojne skupine. Med vdajo je pobegnil drugi ujeti vojak, ki je bil v resnici aktivni poročnik JLA. Med pobegom je bil ranjen in se je pozneje pri skladišču spet vdal pripadnikom TO. Tudi po zavzetju skladišča 28. junija zgodaj popoldne so ob pomoči slovenskega vojaka iz skladišča vzdrževali telefonsko zvezo z vojašnico na Vrhniki. O zavzetju skladišča pri Borovnici so v 5. PŠTO izvedeli nekaj po 16. uri ter ukazali 53. ObmŠTO, naj ga zavaruje ter prepreči morebiten prodor enot JLA do skladišča. Republiška koordinacija pa je ukazala, da je treba iz skladišča odpeljati vsa sredstva ter ga pripraviti za razstrelitev. Za koordinatorja te naloge so določili Ludvika Zvonarja, vodjo uprave za zaledno oskrbo pri RSLO in predstavnika Republiške koordinacije pri 5. PŠTO, ki je tudi sam odšel v skladišče.

Kmalu po 17. uri so tja pripeljali tovornjake iz 5. PŠTO, ki jih je vodil pomočnik za zaledje 5. PŠTO stotnik 1. st. Miran Barborič. Ta je odšel v Borovnico skupaj z Ivom Furlanom in Nikom Tomcem iz 5. PŠTO. Nalagati so začeli ob pomoči pripadnikov voda delovne obveze, ki so jih mobilizirali v oddelku za ljudsko obrambo na Vrhniki in so že čakali v gasilskem domu v Brezovici pri Borovnici. Prvi tovornjaki, naloženi s protioklepnim in protiletalskim orožjem, so proti Ljubljani odpeljali okoli 20. ure, z njimi so odpeljali tudi zajete vojake JLA. Ves tovor so morali vmes preložiti na tovornjake z večjo nosilnostjo. Tovornjaki so preostalo orožje in sredstva odpeljali na železniško postajo Moste, od koder so orožje in sredstva začeli razvažati naprej po Sloveniji, ne da bi ga uredili in popisali, čeprav je na železniški postaji Moste to zahteval tudi poveljnik 5. PŠTO podpolkovnik Miha Butara. Naložili so še nov transport tovornjakov, okoli 23. ure pa so dobili sporočilo, da se Borovnici približujejo tanki JLA. Takrat so odpeljali naložene tovornjake, umaknilo se je tudi 50 pripadnikov voda delovne obveze in 2. izvidniški vod 30. razvojne skupine, tako da je skladišče ostalo nezavarovano.

Kolona tovornjakov je zaradi vesti o prihajajoči koloni enot JLA odšla prek vasi Niževec in Zabočevo po gozdni cesti do glavne ceste Rakitna–Preserje, kjer je zavila proti Preserju. Tam so jih zaustavili miličniki, ki so prav tako pričakovali kolono JLA. S postaje milice je Ivo Furlan telefoniral v 5. PŠTO, nato so tovornjaki nadaljevali pot do kamnoloma v Sadinji vasi pri Ljubljani. Tam so zadržali orožje, ki so ga namenili za oborožitev treh brigad 5. PŠTO, ki so jih začeli mobilizirati. Iz 5. PŠTO so nato, ker sta 2. izvidniški vod 30. razvojne skupine in vod delovne obveze zapustila skladišče, že kmalu po polnoči v Borovnico poslali skupino izvidnikov pod poveljstvom majorja Albina Lenaršiča in stotnika Stanislava Konde. V povsem nezavarovano skladišče je prispela ob treh ponoči, zjutraj pa nato še četa iz 511. odreda TO za posebne namene pod poveljstvom  Janeza Čerina, ki je prevzela varovanje. S to enoto so večer prej okrepili varovanje smeri Borovnica–Vrhnika in Borovnica–Ljubljana, ko so pričakovali prihod enot JLA. Po prihodu je Janez Čerin zavaroval skladišče in začel nadzorovati širšo okolico. Razmere v skladišču so bile neurejene, kljub temu so še nekaj dni nalagali tovornjake ter odvažali orožje in druga sredstva. Skladišče so varovali do 2. julija 1991, ko je iz 5. PŠTO prišel ukaz, naj gre četa 511. odreda TO na Vrhniko pomagat 53. ObmŠTO pri zaustavljanju izpada tankov iz vojašnice Ivana Cankarja in novih napadov JLA. V skladišče so se vrnili naslednji dan, medtem naj bi nanj pazili le pripadniki Narodne zaščite. Ob prihodu v skladišče 3. julija so po pričevanju poveljnika Janeza Čerina naleteli na obupne razmere.

V oddelku za ljudsko obrambo Vrhnika so nato naslednje dni pozivali okoliške prebivalce, naj vrnejo iz skladišča odvzeto orožje in sredstva, s katerimi so nato okrepili enote TO iz vse Slovenije, čeprav je odvoz potekal neorganizirano in brez popisa. V skladišče je 6. julija pripeljala tudi kolona tovornjakov z zagrebškimi registrskimi oznakami, ki so jo spremljali pripadniki TO, med njimi pomočnik za zaledje iz RŠTO Anton Vereš. Naložili so jih in odpeljali proti Ljubljani. Obsežno skladišče pri Borovnici, kjer so bila poleg orožja in opreme tudi minskoeksplozivna sredstva in strelivo, so praznili do 14. julija 1991.

Zavzetje prisluškovalnega centra na Rožniku

Na Šišenskem hribu (429 m) na pobočju Rožnika nad Ljubljano je imela JLA prisluškovalni center oziroma center za elektronsko dejstvovanje. Namenjen je bil prisluškovanju v tujino ter opremljen z radijskimi in elektronskimi sredstvi, iz njega so lahko prisluškovali tudi zvezam v notranjosti oziroma zvezam republiškega vodstva in TO ter jih ovirali. Ukaz za zavzetje centra je prek poveljnika 5. PŠTO podpolkovnika Mihe Butare 28. junija 1991 posredoval načelnik varnostnoobveščevalne službe Andrej Lovšin v imenu ministra za obrambo. Nalogo je zaupal stotniku 1. st. Miroslavu Debelaku in ga z ukazom seznanil ob navzočnosti predstavnika Republiške koordinacije Ludvika Zvonarja. Debelak je dobil natančna navodila, kako zavzeti center brez uporabe strelnega orožja, ker niso želeli poškodovati elektronskih naprav. Streljanje bi utegnilo ogroziti tudi prebivalce Ljubljane, saj je bil prisluškovalni center tik nad stanovanjskimi naselji v Šiški. Orožje bi lahko uporabil le v skrajni sili, tako da bi razstrelil stražarnico centra.

Za nalogo so določili šest vojakov voda vojaške policije 5. PŠTO in dvanajst vojakov zaščitne čete 5. PŠTO, ki jih je izbral Debelak, preveril pa načelnik štaba 5. PŠTO stotnik Vojko Pavlin. Oboroženi so bili z avtomatskim strelnim orožjem in protioklepnimi raketometi armbrust. Poleg njih je sodeloval vezist iz 5. PŠTO, da bi takoj po zavzetju ocenil elektronska sredstva in njihovo nadaljnjo uporabnost, ter dva pripadnika varnostne službe (Brane Praznik in Rajko Janša), eden od njiju je bil zadolžen za snemanje dogajanja z videokamero. Med pripravami na nalogo so podrobne podatke o dogajanju v centru dobili od tam zaposlenega civilista, ki so ga pred tem ujeli v parku Tivoli. Izvedeli so, da je razpoloženje med osebjem klavrno, ker se večina ne strinja s početjem JLA, ter da bi se verjetno hitro vdali, upiral bi se morda le poveljujoči častnik JLA z nekaj sodelavci. Priprave na zavzetje so končali okoli 18. ure, pol ure pozneje pa prišli pod vznožje Rožnika. Pod poveljstvom Debelaka so začeli obkoljevati center iz dveh smeri ter ga obkolili ob približno 18.50. Pozorni so bili na to, da jih ni opazil nihče, niti pes za varovanje centra.

V obkoljeni center so poslali civilista, da bi svoje sodelavce prepričal v vdajo. Stotnik Debelak je določil rok za vdajo ob 19.07, sicer bo z raketometom armbrust razstrelil stražarnico, ki so jo nadzorovali tudi z ostrostrelno puško. Ob 19. uri so se na vhodu prikazali trije vojaki v bojni opremi, ki so se želeli vdati. Odšli so do Debelaka, ki jih je pozval, naj dvignejo roke, nato so jih prevzeli pripadniki TO na položajih okrog centra. Za njimi je pred vhod prišla večja skupina vojakov in civilist, ki so se prav tako vdali. Med njimi pa ni bilo poveljujočega častnika JLA, zato je Debelak zagrozil, da bo razstrelil stavbo.

Vojaki JLA so nadrejenega nagovorili k vdaji. Vse vojake so nato razorožili in zajeli, poveljujočega sam stotnik Debelak. Nato so pregledovali poslopje, sodeloval je tudi poveljujoči častnik. Med pregledom so posumili in nato ugotovili, da je zavlačeval z vdajo zato, da je lahko nadrejenim sporočil, da so jih napadli, kar je nato tudi priznal. V prisluškovalnem centru so zajeli 20 vojakov in poveljnikov JLA z osebno oborožitvijo in opremo. Dogajanje so ves čas snemali. Vojake so odpeljali v 5. PŠTO, kjer so jih zaslišali, iz centra so odpeljali tudi 3 radijske sprejemnike, spektralni analizator, dva kratkovalovna sprejemnika in nekaj druge opreme.  V 5. PŠTO so medtem dobili zahtevo namestnika načelnika RŠTO podpolkovnika Daniela Kuzme, naj se skupina umakne z Rožnika, češ da tja prihajajo »specialci JLA«, ki naj bi jih poklali, ter da je na poti v center tudi enota SEM pod poveljstvom Vinka Beznika. Skupina pod vodstvom stotnika Miroslava Debelaka se je zato nekaj po 21. uri umaknila z Rožnika kljub nevarnosti, da se v mraku sreča s prihajajočimi pripadniki SEM. Ti so ponoči prišli v izpraznjeni center in s streljanjem uničili del opreme.

Minometni napad na Ljubljanski vrh

28. junija 1991 popoldne je poveljnik 5. PŠTO podpolkovnik Miha Butara ukazal Miru Pogačniku, naj z minometi napade radarsko postajo 91. bataljona za zračno opazovanje JLA na Ljubljanskem vrhu (819 m), kjer je bil večji radar. Iz Ljubljane so takrat na Vrhniko pripeljali tri minomete 82 mm, ki pa so bili še konzervirani, zato so jih v naglici dekonzervirali na zbirališču enote v Lazah. Pridobili so podatke, da območje Ljubljanskega vrha varujejo tudi pripadniki posebnih enot JLA, zato so se odločili za napad s Tolstega vrha (803), ki je od Ljubljanskega vrha oddaljen nekaj manj kot 3000 metrov. Še isto popoldne so odšli na položaje, ki so jih uredili in zavarovali. Okoli 21. ure so izstrelili prve mine proti Ljubljanskemu vrhu. Na tamkajšnjih stavbah niso videli nobenih eksplozij, zato so menili, da mine letijo čez cilj, skrajšali domet minometov in izstrelili še približno 25 min, vendar zaradi noči niso natančno videli, kam letijo. Izkazalo se je, da so padale 200 metrov pod stavbami na Ljubljanskem vrhu. Čeprav niso zadeli cilja in povzročili škode, so izzvali preplah med vojaki JLA na Ljubljanskem vrhu, ki niso vedeli, od kod jih obstreljujejo. O nalogi so takoj poročali poveljniku 5. PŠTO Mihi Butari, vendar se je kmalu izkazalo, da cilj ni bil zadet. Zato je bil dan pozneje izdan ukaz o vnovičnem minometnem napadu, ki pa ga ni bilo, ker je varnostna služba RSLO odpeljala Mira Pogačnika, češ da naj bi izdajal vojaške skrivnosti in sodeloval z JLA, zaradi tega naj bi bil neuspešen tudi minometni napad na Ljubljanski vrh.

Na dan 28. 6. 1991 so bili v vojni za Slovenijo vključeni naslednji kraji:

Rigonce, Cerklje ob Krki, Trnje, Medvedjek, Novo mesto, Leskovec, Ribnica, Ortnek, Prečna, Karavanke, Brnik, Suha pri Kranju, Škofja Loka, Drulovka, Rateče, Korensko sedlo, Belca, Bohinjska Bela, Borovnica, Rožnik, Črniče, Rožna dolina, Livek, Livške ravne, Breginj, Bukovžlak, Dravograd, Holmec, Kum, Pavličevo sedlo, Logarska dolina, Štrihovec, Šentilj, Limbuš, Obstreljevanje Pohorja iz vojašnice Franc Rozman Stane Maribor, Bunčani, Veržej, Gornja Radgona, Mekotnjak, Gibina, Banfi, Dolga vas, Fikšinci, Petanjci, Murska Sobota, Nova vas, Trate.

Pripravil: B. Knific, foto: arhiv Revija Obramba
SORODNE NOVICE:

Kronologija vojne za Slovenijo – PRVI DAN (27. junij 1991)

26/06/2015

Prvi dan vojne za Slovenijo – četrtek 27. 6. 1991 – je bil eden najintenzivnejših dni v vojni za obrambo Slovenije in dogajanje je zavzemalo praktično vsa področja Slovenije.

Preberi več

Kronologija vojne za Slovenijo (uvod)

24/06/2015

26. junija 1991 je bil na slovesnosti ob razglasitvi neodvisnosti države na Trgu republike v Ljubljani prvi postroj častne enote Teritorialne obrambe (TO), ki so jo sestavljali vojaki, podčastniki in častniki obeh učnih centrov.

Preberi več