Nove iranske manevrirne rakete soumar z dosegom nad 2000 km

IRANSKA RAKETA SOUMAR PODPRTA Z RUSKO TEHNOLOGIJO?

Iran je v nedeljo 8. marca 2015  predstavil novo manevrirno raketo “soumar”, ki ima doseg več kot 2000 km. Iranski obrambni minister, brigadni general Hossein Dehqan, je ob tem je izjavil, da je to novo iransko orožje odvračanja.

Po mnenju izraelskih izvedencev ima Iran dostop do najnovejših ruskih turboventilatorskih motorjev TRDD-30 ali do izvirnih R95, ki jih izdeluje Ukrajina, poganjajo pa manevrirne rakete s 410 kilogramsko bojno konico, ponesejo pa jo lahko tudi do več kot 2000 km oddaljenih ciljev.

Nova iranska raketa “soumar” namreč močno spominja na strateško manevrirno raketo Kh-55, kakršno  uporabljajo enote Ruskih letalskih sil, in jo je moč opremiti z jedrskimi bojnimi konicami  moči 200-250 kt. Vest se je pojavila na medmrežju že dan prej ter tako odkrila novo iransko orožje.

Kaj več podrobnosti o novem iranskem orožju ni znanih, po navedbah iranskih medijev pa Teheran še letos načrtuje uvedbo izboljšane verzije z daljšim doletom, natančnostjo in z enako bojno konico, kot jo ima zdajšnja manevrirna raketa. Kot se zdi, gre za eno od verzij manevrirne rakete “meshkat”, ki jo je pred tremi leti predstavil direktor letalskega sektorja obrambnega ministrstva , brigadni general Mehdi Farahi.

Kot smo že pred nedavnim poročali (Analiza iranske simulacije napada na maketo letalonosilke USS Nimitz), uporablja iranska obalna obramba in pa Iranska mornarica večinoma ofenzivne rakete, ki temeljijo na raketah kitajske serije C (C-701, -704 in -802). Najnovejša manevrirna raketa “soumar” pa ni podobna kateri od podobnih kitajskih, bolj spominja na ruske manevrirne rakete Kh-55SM (slikka zgoraj). Iran je že pred skoraj poldrugim desetletjem (2001) takšno orožje nabavil v Ukrajini. Takšne rakete so bile leta 2000 prodane tudi Kitajski, dobavili pa so jih še nekaterim neznanim kupcem, morda celo Severni Koreji.

Eden odločilnih dejavnikov zmogljivosti manevrirnih raket je pogonski – miniaturni turboventiletorski motor.  Prve manevrirne rakete te vrste so poganjali v Rusiji zasnovani in v Ukrajini izdelani motorji R95-300. Po letu 2000, ko je Rusija preselila proizvodnjo vseh kritičnih komponent v lastno državo, je začela rakete Kh-55 opremljati z motorji TRDD-50, ki jih izdeluje ruska družba Saturn. Če bi se potrdila ugibanja izvedencev, da ima Iran dostop do ruskih motorjev ali  pa do v Ukrajini izdelanih motorjev R95-300, bi lahko imela njihova nova manevrirna raketa doseg nad 2000 km, ob tem pa bi nosila 410 kg težko bojno konico.

Majhen, gorivno zelo učinkovit turboventilatorski motor zadostuje za pogon manevrirnih in drugih  raket ter brezpilotnih letanikov.  Pogonska moč motorja je med 400 in 500 kp s potiskom 95 kg, specifično porabo goriva 0,65. Motor meri v dolžino 0,85 m in ima premer 0,33 m.

Rusija nerada ali le stežka  dovoljuje izvoz takšnih motorjev in opremljanje tujih oborožitvenih projektov z njimi, so pa dobavili takšne pogonske motorje Indiji, ki so z njimi opremili letalnike – leteče tarče “lakshya”, sklepajo pa tudi, da je takšen mini turboventilatorski motor poganjal indijsko manevrirno raketo “nirbhay” med njenim lanskoletnim krstnim poletom.

Iransko manevrirni raketo lansirajo tako iz kopenskih kot mornariških izstrelišč, za začetni pospešek pa uporabijo startno raketo. V pospeševalni fazi uporablja raketa repne rešetkaste zložljive krmilne površine, ko pa po pospeševanje doseže hitrost križarjenja, pa je raketa krmarljiva s konvencionalnimi  krmilnimi površinami.

Izraelski izvedenci so izrazili precejšnjo zaskrbljenost, saj bi to novo orožje lahko prišlo tudi na kakšno tovorno ladjo (na primer) ali pa na tovorno vozilo (kot to radi prakticirajo Iranci in Sirci), kar so že nekajkrat doslej storile tudi skupine Hezbolaha.

 Pripravil: B. Knific, foto: FARS, Military Photos, Wikipedia