Rusija se za razliko od ZDA zanaša na prikrite rakete in ne na prikrite bombnike

by Urednik

ZDA IN RUSIJA Z RAZLIČNIMI DOKTRINAMI

Trenutno floto ruskih strateških bombnikov predstavljajo trije modeli: Tu-22M3 in Tu-95MS sta stara 40 let, starost njune zasnove pa bo prav kmalu 70 let. 

Začela se je proizvodnja novih letal Tu-160M, vendar jih je na voljo le 16 letal. Rusija je zato iskala način, kako preseči to strateško pomanjkljivost in, kot kaže, je našla način, kako nadomestiti pomanjkljivost v letalski floti dolgega dosega:  bombnike dolgega dosega so nadomestili s prikritimi (stealth) manevrirnimi raketami, to mnenje je bilo zapisano v zadnji izdaji francoskega Air & Cosmos.

Dve državi – dve doktrini

Ruska doktrina se razlikuje od koncepta, ki velja v ZDA in zahod na splošno. ZDA vlagajo v sodobne “stealth” bombnike, kot je obetavni B-21 raider, ki lahko prodrejo v zaščitena območja, ne da bi jih zaznali, in nato uničijo strateške objekte, navaja svoje mnenje avtor v francoskem Air & Cosmosu. Po njegovem mnenju je glavna oborožitev B-21, razen jedrskega orožja, velik arzenal nevodenih bomb.

Rusija se je odločila nasprotno: niti Tu-22M3, niti Tu-95MS, niti Tu-160M ​​niso bili zasnovani tako, da bi bili (radarsko) prikriti. Kot je pokazala sirska kampanja, jih je mogoče uporabiti kot nosilce bomb. Toda v spornem zračnem prostoru delujejo kot nosilec vodenega streliva dolgega dosega, včasih tudi prikritega – “nevidnega”, je še zapisano v francoski publikaciji.

Tarča obveščevalnih agencij

Kot pojasnjuje avtor, se težkemu bombniku Tu-95 na zahodu pogosto posmehujejo zaradi njegovih turbopropelerskih motorjev z dvojnima nasproti vrtečima propelerjema, lahko pa nosi do 8 manevrirnih izstrelkov Kh-101 (tudi X-101) ali skoraj 20 ton orožja. Manevrirni izstrelek – raketa dolgega dosega Kh-101 je bil prvič preizkušen leta 2003 in ga (uradno) uporabljajo od leta 2012, ko je nadomestil raketo Kh-55 iz 80. let prejšnjega stoletja. Z maso 2,3 do 2,4 tone je ena najtežjih manevrirnih raket na svetu (sem ne štejemo hiperzvočnih).

Po mnenju francoskega avtorja Kh-101 ni opremljen z ramjet (pulzno-nabojnim) ali standardnim turboreaktivnim motorjem, kot so običajne manevrirne rakete, temveč s “preprostim” turboventilatorskim pogonskim motorjem TRDD-50A, ki je kompakten in lahek [ter gospodaren pri porabi goriva), kar omogoča, da leti 5 do 6 ur pri podzvočni hitrosti (0,58 Macha pri križarjenju, 0,78 Macha pri največji) in do cilja dostavi 450 kg eksploziva. Po mnenju avtorja to resno poveča bojno učinkovitost KH-101. Na primer: francoska protiladijska raketa exocet tehta 900 kg, vendar nosi bojno glavo, ki tehta le 180 kg.

Na zahodu domnevajo, da je doseg manevrirnega izstrelka  KH-101 doseže 2,5-2,8 tisoč km, medtem ko poročila Ministrstva za obrambo Ruske federacije navajajo, da je njegov največji doseg približno 4,5 tisoč km.

»Če je ta podatek resničen, potem je KH-101 sposoben zadeti cilje v večini evropskih držav, ne da bi moral nosilec (letalo) zapustiti rusko ozemlje,« piše avtor in poudarja, da ima ta manevrirni  izstrelek doseg, ki je primerljiv z razdaljo letenja balističnih raket.

Zaradi povečane zmogljivosti manevriranja je KH-101 sposoben spremeniti pot gibanja. Optoelektronski sistem analizira teren in primerja podatke z zemljevidi, shranjenimi v pomnilniku, da določi lokacijo cilja. Deluje v povezavi z inercialnim navigacijskim sistemom in sateliti GLONASS, kar omogoča, da raketa udari z natančnostjo od 10 do 20 m. Pri približevanju tarči lahko KH-101 uporablja tudi optično nagibno glavo, ki deluje po principu kontrasta, ki poveča natančnost zadetka na 6 m.

Druga glavna značilnost KH-101 je po mnenju francoskega avtorja njegova skrivnost: »Kljub temu, da je njegova višina med križarjenjem – letom proti cilju 6000 m, je sposoben preleteti del poti in izvesti prilet na cilj “tik nad krošnjami dreves” – na višini od 30 do 60 m nad tlemi, kar omogoča, da je KH-101 neopazen za talne radarje. Poleg tega je KH-101 izdelan iz kompozitnih materialov, ki absorbirajo radarske valove in ima geometrijo, ki minimizira njegovo radarsko površino, podobno kot ameriški lovci F-22 ali F-35.” Zaradi teh lastnosti je KH-101 zelo težko zaznati s konvencionalnimi protiraketnimi sistemi. pojasnjuje avtor.

Po njegovih besedah ​​sta analoga KH-101 ameriška raketa AGM-86 ALCM in francosko-britanska SCALP-EG, ki sta bila zgrajena leta 2009, vendar je njun doseg letenja le 400 do 500 km. Zaradi teh razlogov so zahodne obveščevalne agencije KH-101 še posebej natančno analizirale in obravnavali zlasti po njegovi uporabi v Siriji leta 2015.

Rusija sicer namerava posodobiti svoja bombniška letala v okviru  programov PAK DA in Tu-160M2, vendar ostaja njena prioritetna izbira v korist visokotehnoloških raket pred visokotehnološkimi bombniki pomembna.

Rusija je napovedala tudi razvoj in izdelavo novih orožij, kot sta Kh-102 (različica Kh-101 z jedrskim nabojem) in Kh-47M2 kinžal (prva uradno naročena hiperzvočna raketa na svetu). Obstaja pa še rusko orožje, o katerem se skoraj nič ne ve, kot je na primer 9M730 burevestnik. Ta podzvočna raketa sledi načelom Kh-101, vendar je na jedrski pogon, “kar ji daje tako rekoč neomejen doseg in celo možnost, da ostane na cilju več ur ali celo dni.” Ameriški strategi verjamejo, da lahko ta raketa leti okoli planeta in udari z oddaljene strani Zemlje in ne sledi prej predvideni neposredni rusko-ameriški poti, zaključuje francoski avtor v publikaciji Air and Cosmos.

Pripravil: B. Knific, foto: Military Forum

Povezani članki