Revija Obramba, julij 2018

KAZALO REVIJA OBRAMBA 7/2018

03 │ UVODNIK

04 │ SKUPNE OBOROŽENE SILE EU?

07 │ EDSP ZNANJE IN VEŠČINE V EVROPSKEM OBRAMBNEM SEKTORJU

09 │ NA KRATKO

17 │ SINGAPURSKI OBETI IN RAZPLETI: Aktualni komentar

20 │ VELJAVNOST ČLANSTEV IN POGODB PO MERI ZDA: Izstopamo in odstopamo

 S P E C I A L I S T 

27│ BREZ REAKTIVCEV: Albanske letalske sile

31│ NI SLABO, ZA DODELAVO PA JE POTREBNEGA ŠE KAR NEKAJ DELA: Kitajci tako ljubijo ameriško orožje, da ga kopirajo

34│ IMPERIJ NIČEVOSTI

37│ ČEŠKA REAKTIVCA NA NATEČAJU OA-X ?

40│ TANK T-84 OPLOT-M: Ukrajina skuša prikriti informacije o težavah

43│ RUSKI POVELJNIK RAZKRIVA MITE O SOVJETSKI VOJNI V AFGANISTANU

47│ OPERACIJA NIMROD: Nekdaj komandosi, zdaj specialci – 5.

51│ ORGANIZACIJSKI MODEL TREH DOMOLJUBNIH ORGANIZACIJ

54│ NAPAD NA GREBEN JEŽE: Velika vojna na Slovenskem – 3.

 K A L I B E R 

58│ MOČNA TEKMECA S&W: Za orožarske sladokusce in ljubitelje

62│ EKSOTIKA 21. STOLETJA: Štiricevna pištola reliant

Iz vsebine Revije Obramba 07/2018 :

SKUPNE OBOROŽENE SILE EU?

Na straneh Revije Obramba smo že večkrat omenjali »primanjkljaj« Evropske unije, ki vse do sedaj ni imela lastne oborožene sile za hitro odzivanje. Da, resda je večina članic EU tudi članic Nata, ta pa ima že nekaj let sile za hitro odzivanje NRF (NATO Response Force). Vseeno je EU na področju vojaške obrambe vedno »capljala« zadaj, saj se članicam nikakor ni uspelo dogovoriti glede skupnih sil.

SINGAPURSKI OBETI IN ZAPLETI

Srečanje ameriškega predsednika Donalda Trumpa s severnokorejskim diktatorjem Kim Džong Unom v Singapurju 12. junija je prav gotovo bilo eno od najbolj nenavadnih političnih dogodkov v novejši zgodovini. Če že omenjamo zgodovino, je bil singapurski vrh res zgodovinski, vsaj zato, ker sta se prvič srečala voditelja dveh držav, ki sta si bolj ali manj sovražni že skoraj sedem desetletij. Ali pa bodo tudi sadovi tega srečanja zgodovinski oziroma kaj vredni, bo seveda treba počakati. Za zdaj imamo samo osupljivo druženje dveh voditeljev in nekaj obljub

VELJAVNOST ČLANSTEV IN POGODB PO MERI ZDA

Enostranski odstop ZDA od Skupnega celovitega akcijskega načrta (JCPOA – Joint Comprehensive Plan of Action) splošno bolj znanega kot iranski jedrski sporazum 8. maja letos, je sprožilo številna ugibanja, sočasno pa povzročilo zaskrbljenost glede nadaljnjega varnostnega, a tudi gospodarskega tre drugega razvoja dogodkov  v bližnjevzhodni regiji, še posebej v Iranu, a tudi v krogu evropskih zaveznikov ZDA. Že tako kompleksni varnostni izzivi so postali še bolj kompleksni in nepredvidljivi, enako pa velja za morebitne posledice ameriške odločitve. Kljub kritikam o enostranski potezi ZDA in škodljivosti odločitve, pa žal pragmatično v svetu velja, da imajo sporazumi rok veljavnosti in da niso večni, še posebej če je stran, ki jih želi spremeniti vojaška, diplomatska in gospodarska velesila. Okoliščine, v katerih in zaradi katerih se sklepajo sporazumi, se namreč danes še posebej hitro spreminjajo. Bolj kot dejstvo, da so ZDA odstopile od omenjenega sporazuma, je verjetno problematičen način na katerega so to naredile. Enostransko brez posvetovanja s ključnimi akterji, ki so v sporazum prispevali tudi svoj delež  ter posledično prevzeli del odgovornosti za njegovo spoštovanje. Poteza je le ena v seriji potez ZDA, ki upravičeno postavljajo pod vprašaj kredibilnost varnostne, zunanje in gospodarske politike trenutne ameriške administracije .

NI SLABO, ZA DODELAVO PA JE POTREBNEGA ŠE KAR NEKAJ DELA:  Kitajci tako ljubijo ameriško orožje, da ga kopirajo

Če boste vprašali Američana, kateri proizvajalec si  je zamislil ali proizvaja blagovno znamko AR-15, boste verjetno dobili odgovor, da je to Stag Arms ali Palmetto State Armory ali Anderson Arms. Vse to so ameriški proizvajalci. Ko pa boste o nosilcu blagovne znamke AR-15 vprašali Kanadčana, bo odgovor verjetno en sam: Norinco. Kitajski Norinco (okrajšava za China North Industries Group Corporation Limited) je kloniral in proizvaja ameriško zasnovo avtomatske puške ter jo prodaja na mednarodnem trgu že desetletja. V ZDA je ta kitajski proizvajalec prepovedan, ker je v devetdesetih letih skušal to orožje prodajati neposredno tamkajšnjim gangsterjem. V prispevku bomo predstavili nekaj najbolj priljubljenejših orožij, ki so jih klonirali v kitajskem Norincu.

IMPERIJ NIČEVOSTI

Ko sem (Tom Engelhardt, op. prev.) nedavno končeval svojo najnovejšo knjigo »A Nation Umade by War«, je Watson Institute na univerzi Brown v okviru svoje študije o stroških t. i. vojne proti terorizmu »Cost of War« objavil oceno, koliko je stala ameriške davkoplačevalce vojna proti terorizmu od 12. septembra 2001 do konca fiskalnega leta 2018. Ocenili so, da je strošek vojne proti terorizmu (vključno s stroški izplačil vojnim veteranom) okroglih 5,6 trilijona[1] oz. 23.386 ameriških dolarjev na davkoplačevalca.

RUSKI POVELJNIK RAZKRIVA MITE O SOVJETSKI VOJNI V AFGANISTANU

Generalpolkovnik Boris Gromov, poveljnik kontingenta sovjetskih sil v Afganistanu, dobitnik medalje heroj Sovjetske zveze, se je srečal s poročevalci v uzbeškem mestu Termez po umiku sovjetskih enot iz Afganistana v skladu z Ženevskim sporazumom. Rusija in še 14 drugih držav, ki so takrat pripadale nekdanji Zvezi sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) – na kratko Sovjetski zvezi , se spominjajo umika sovjetskih vojaških enot pred 29 leti (februar 1989) iz Demokratične republike Afganistan (DRA). Konflikt, ki je trajal dobrih devet let, je bil ena pomembnih eskalacijskih točk v obdobju hladne vojne, posledice pa se ohranjajo vse do današnjih dni.

NAPAD NA GREBEN JEŽE

Ko se ozremo iz Tolmina v smeri jugozahod, nam takoj pade v oči gorski greben Ježa, ki se strmo dviga nad vasjo Volče. Med prvo svetovno vojno je bila ta dominantna kota najpomembnejša obrambna trdnjava druge italijanske obrambne linije tega območja. Greben Ježe v resnici sestavljajo trije vrhovi. Najvzhodnejši vrh je Očna (906 m), srednji je Deveti konfin (930 m) in najzahodnejši Ježa (949 m). Tudi za izurjene vojaške enote je bil greben težje prehoden, saj se pobočje strmo spušča tako na severni kot južni strani, prekinjajo ga tudi skalne stene in ter skoki. Zato je bilo z vojaškega vidika zemljišče neprimerno ugodnejše za branilce in je za napadalce predstavljalo resen preizkus pripravljenosti in vzdržljivosti.

EKSOTIKA 21. STOLETJA: Štiricevna pištola reliant

Večcevne pištole niso nikakršna posebnost in novost na orožarski sceni, saj so orožarski mojstri že v obdobju kremenjač skušali povečati ognjeno moč tega orožja in kombinirali več cevi (2–4), pogosto z enakim številom mehanizmov. Cena tako povečane ognjene moči pa je bilo velikansko povečanje gabarita in mase orožja, kar je ob zapleteni izdelavi in visoki ceni povzročilo, da so bila ta orožja praktično neuporabna.